Ultra tekač Anže se je s ženo Ajo pred desetimi leti iz Ljubljane preselil v Stavčo vas, kjer je vzljubil neokrnjeno naravo Suhe krajine ter skromne, iskrene in dobrovoljne Suhokranjce. Velikokrat ga srečamo, ko teka po suhokranjskih gričih, le malokdo pa ve, da ima za seboj že več uspešno pretečenih ultra maratonov, ki v dolžino merijo tudi več kot 170 kilometrov.
Se lahko na kratko predstaviš?
Prihajam iz Ljubljane, v veliki meri pa sem odraščal pri obeh dedkih in babicah v Žireh, kjer sem tudi spoznal lepote podeželskega življenja in se odločil, da v mestu ne bom živel. Pred desetimi leti sva se zato z ženo Ajo preselila v Stavčo vas.
Po izobrazbi sem magister sinologije, v okviru študija pa sem tri leta preživel tudi na Kitajskem. Trenutno sem samozaposlen in delam kot prevajalec. Že nekaj let se rekreativno ukvarjam s tekom, ki pa je od začetnega hobija postal moja velika strast. Atletiko sem sicer treniral že kot otrok, nato pa sem pri šestnajstih letih tek za več kot deset let skoraj popolnoma opustil.
Sosedje te poznamo kot izjemnega ultra tekača. Kako dolgo se že ukvarjaš s tekom, kakšen je tvoj urnik in kako na tvoje aktivnosti gleda žena? Kaj pa prehrana?
S tekom sem se začel ukvarjati pri enajstih letih, ko sem začel trenirati atletiko. V atletiki sem vztrajal dobrih pet let, potem pa sem zaradi precej povprečnih rezultatov, ponavljajočih se poškodb in verjetno tudi pubertete tek opustil. Ponovno sem začel teči pri tridesetih letih, torej pred osmimi leti, in postopoma me je vedno bolj vleklo v gorski in predvsem trail tek oz. tek po gozdnih stezicah. Tudi razdalje so se iz leta v leto podaljševale, in preden sem se sploh zavedel, sem že postal pravi ultra tekač. Čeprav še sam to včasih kar težko verjamem.
V primerjavi z nekaterimi drugimi vzdržljivostnimi športi tek vzame relativno malo časa. Več kot dve uri na dan je v povprečju že skoraj nemogoče teči, brez da bi si s tem pridelal kakšne poškodbe. Sile pristajanja oziroma ekscentrična mišična kontrakcija nam onemogočajo, da bi na dnevni ravni pretekli ogromne razdalje. Daljše treninge, predvsem daljše gorske teke, opravim večinoma čez vikende. Pri teku me že od samega začetka podpira tudi žena. V zadnjih letih pa se mi zelo pogosto tudi pridruži. Sprva sva začela skupaj hoditi v gore, sedaj pa precej redno tudi kak krog skupaj odtečeva.
Veliko večino treningov začnem pred svojo hišo in večinoma me zanese proti Kočevskemu Rogu, moj najljubši in najpogosteje obiskan vrh pa je gotovo Sveti Peter nad Dvorom. Na Petra včasih tečem, pogosto pa tudi hodim. Ultra dolge razdalje v gorah, za katere treniram, namreč vključujejo tudi veliko hoje. Vse vzpone je tam nemogoče odteči. Jesti poskušam čim bolj zdravo, predvsem pa je pomembno zaužiti dovolj velike količine hrane, da si telo ob velikih naporih lahko opomore. Že dvajset let ne jem mesa, zadnjih deset let pa jem izključno rastlinsko prehrano.
Dosegel si že veliko vrhunskih športnih uspehov. Na katere si najbolj ponosen?
Leta 2016 sem pretekel prvi maraton in na ta uspeh sem še vedno zelo ponosen, čeprav sem rezultat na 42 kilometrski razdalji kasneje še precej popravil. Leta 2018 sem pretekel zadnjo izvedo 75 kilometrskega ultramaratona iz Celja v Logarsko dolino, ki sem ga takrat končal na tretjem mestu. Istega leta sem zmagal 50 kilometrsko razdaljo na vedno bolj prepoznavni tekmi Ultra Trail Vipava Valley v Vipavski dolini (UTVV). Tam se teče po hribovskem in gorskem terenu, tako da se v 50 kilometrih nabere tudi veliko višinskih metrov. Leta 2019 sem prav tako na UTVV odtekel prvo 100 kilometrsko razdaljo. V Baški grapi na tekmi Podbrdo Trail Running Festival sem leta 2021 zmagal na 100 kilometrski trasi. Istega leta sem septembra prvič pretekel razdaljo stotih milj na tekmi 100 Miles of Istria (168 kilometrov in 6.800 metrov vzpona), ki sem jo v dokaj močni mednarodni konkurenci končal na četrtem mestu. Letos maja pa sem tudi na svoje lastno presenečenje zmagal še na 174 kilometrski razdalji na UTVV. Razdaljo sem premagal v 22-ih urah, 13-ih minutah in 13-ih sekundah. Tukaj se je nabralo kar 7.500 metrov vzpona, kar je podobno, kot da bi šel štirikrat iz Krme na vrh Triglava in nazaj.
Ponosen sem na vsako tekmo, kjer sem dal vse od sebe, tudi če rezultat ali uvrstitev ni vedno najboljša. Ponosen oziroma vesel sem tudi, da mi je leta 2020, ko so bile zaradi epidemije odpovedane skoraj vse tekme, na Svetem Petru uspelo zaključiti izziv Everesting. S trinajstimi vzponi iz Podgozda na vrh Petra sem premagal 8.848 metrov vzpona (nadmorska višina Mount Everesta), za kar sem porabil nekaj več kot 19 ur. Še vedno pa me mikajo tudi nekoliko hitrejši teki. Najhitrejši polmaraton sem odtekel v času 1:18’13, kar bi rad še izboljšal. Mali maratoni so mi zelo všeč, ker je hitrost teka precej visoka, po njih pa se tudi precej hitro regeneriram in kmalu spet tekmujem. Cestni maraton so za mene še vedno najtežja preizkušnja in na vso moč bom v življenju verjetno odtekel samo še enega ali največ dva.
Ali greš sploh lahko še dlje? Kakšni so tvoji izzivi za prihodnost?
Razdaljo 100 milj moram odteči vsaj še petkrat, da naberem dovolj izkušenj, in takrat se bo tudi pokazalo, kakšen potencial imam na tem področju. Z ultra tekom se tekmovalno lahko ukvarjam še vsaj 10 let, tekel pa bi rad še veliko dlje. Norih ciljev seveda dandanes ne zmanjka. Ogledano imam tekmo v Italiji – Tor des Geants, ki je dolga 330 kilometrov in premaga 24.000 metrov vzpona. Ampak na to ne bom pripravljen še kar nekaj let. Pred časom sem napovedal, da razmišljam o solo projektu dvojnega Everestinga, in če (oziroma ko) se bom tega res lotil, bo to ponovno na domačem Svetem Petru, 26 krat gor in dol. Petra se nikoli ne naveličam.
Po desetih letih bivanja v Suhi krajini si že dobro spoznal pokrajino in ljudi. Kaj meniš o nas?
V Suho krajino sva se zaljubila takoj, ko sva se preselila sem in že dolgo se počutim, kot da tu živim od nekdaj. Ljudje so skromni, iskreni in zelo dobrovoljni. V Suhi krajini mi je všeč predvsem mir in neokrnjena narava, mislim pa, da ima tudi nekaj še neizkoriščenih turističnih potencialov. Za konec naj se zahvalim za povabilo in vso gostoljubnost ter prijaznost, ki sva jo z ženo Ajo deležna pri vas.
RZ
foto: osebni arhiv, UTVV, K24
