Tako blizu je in tako lepo je bilo minulo soboto na pohodu dvorskih upokojencev.
S Podgozda smo krenili po cesti, visoko nad Krko. Po makadamu ni zelo utrujajoče, drevje nam je delalo potrebno senco v kar vročem dopoldnevu. Podgozd je pravo ime vasi, saj se nad naseljem dviga roško pogorje s Sv. Petrom, poraščeno z mogočnim gozdom. Tone nas je opozoril na grapo ob cesti, po kateri so še pred kakimi 60. leti spuščali les do Debeljakove žage ob Krki. Zdaj ima nekdanje Debeljakovo domovanje, mlin in žaga, drugačen namen, je elektrarna in stanovanjsko poslopje.
V prijetnih pogovorih smo prišli skoraj do Soteske in se vračali prav ob reki Krki. Kar nekaj pohodnikov je šlo tu prvič in niso skrivali zadovoljstva. Pot je uhojena, tudi sledi koles je videti. Predvsem pa imajo tu raj bobri, o čemer seveda pričajo oglodani štori grmovnic in dreves.
Loke tu niso zelo široke, saj so pod visokimi stenami, kar je nekatere presenetilo.
Poiskali smo spominsko znamenje na kraju, kjer je pred 26. leti umrl ostareli nemški turist in so v iskalni akciji sodelovali gasilci in vaščani.
Na Jarčevi loki smo zaključili s piknikom. V uti na pripravljenem prostoru, kjer poleti uživajo taborniki, sta priročna člana Stane in Dušan spekla na žaru primerno mehko meso, pomagali sta Cvetka in Majda ter seveda neutrudna organizatorica Anica.
Posladkali smo se lahko s čudovitimi pecivi, pravi festival dobrot.
Zora Može
