V soboto, 18. septembra in nedeljo 19. septembra je Turistično društvo Suha krajina pripravilo Pravljično noč in dan na žužemberškem gradu. Prireditev so močno zaznamovali ukrepi za preprečitev epidemije korone. Udeleženci so morali imeti PCT in upoštevati predpise NIJZ.
Na grajskem dvorišču smo zakurili dva ognja, enega za otroke in drugega za kuhanje golaža v kotlu. Za otroke smo pripravili mini hrenovke in jabolka, da so jih smodili na odprtem ognju. Odrasli so si ob upoštevanju higiene smeli postreči ajdovo kašo z jurčki ali bučkami, razne pogače, zaseko, ocvirke, špeh in čebulo – hrano pripravljeno po starih receptih. Za grajsko gospodo, oblečeno v delovna oblačila, smo kuhali golaž, pekli meso in zelenjavo izpod peke, ponoči pa še krompir v žerjavici. Seveda so bili grajske pojedine deležni tudi lačni obiskovalci. Na grajski ploščadi so obiskovalci smeli opazovati lokostrelce v njihovih veščinah. Dokler nam ni pošla zaloga razkužila, so mali gostje z žarečo željo po streljanju z lokom to smeli tudi uresničiti. Tudi orožarna je bila polna malih poželjivih oči, ki so moledovale po preizkusu »ostrih« mečev in »nabrušenih« sulic. »Pa drugič!« smo jim rekli in male žalostne oči so odskakljale proti ognju s hrenovkami.
Srednjeveški gradovi niso imeli elektrike. Tudi mi smo grajsko noč osvetlili z ognji in doma narejenimi oljenkami. Tako smo vsi skupaj doživljali duh srednjega veka. Pravljice smo brali in pripovedovali preko ozvočenja, samo zato, da otroci ne bi bili prikrajšani za pravljično noč. Ognji so dogorevali, hrana se je skuhala, spekla in osmodila, mi pa smo počasi omagali v grajskem stolpu na zasluženem počitku. Ob srednjeveškem smrčanju smo gospoda in naši otroci prespali kratko jesensko noč.
Zjutraj je bil nov lep srednjeveški dan. Prišlo je veliko ljudi, ki so presenečeni ugotavljali, da te stare razvaline še kako živijo, z živimi predstavniki srednjeveških plemičev in nudijo tujim gostom prijetno bivanje. Ob pripovedovanju zgodovine gradu, Žužemberka in krajev ob Krki, so zadovoljni s pripravljeno hrano in pijačo obljubljali, da še pridejo. Na grajskem dvorišču smo igrali staro viteško igro s količki, ki jih je bilo potrebno z metanjem podreti, domači zabavljači so žonglirali in predstavljali stare igre z vrvjo in kolesom, ta stari pa smo ob prijetnem ognju obujali spomine. Tega, ali je bila včasih pijača boljša kot zdaj, ni vedel nihče.
Pričakovali smo, da bomo okoli poldneva s prireditvijo končali pa se je zavlekla daleč v pozni popoldan. Končali smo v mraku in odšli v popolni temi. Razšli smo se z željo, da bi drugo leto spet imeli grajski pravljični dogodek.
Spisal in naslikal Miran Jenko
