Sedim zvečer lepo zleknjen v naslonjaču pred televizorjem in počivam. Saj ne, da bi čez dan kaj delal, ali kam šel. Ta privilegij popoldanskega poležavanja mi z leti že kar pripada. Televizor kaže nekoga z masko na obrazu, ki govori in maha z roko po zraku. Zaradi maske ga slabo razumem pa tudi poslušam ga ne prav pozorno.
Slike govorečih glav se menjavajo, tema je vedno ista, meni se vedno bolj oddaljujejo, v glavo pa mi prihajajo drugačne slike, ki počasi prekrijejo ves ekran, se preselijo v dnevno sobo in jo napolnijo do najmanjšega kotička. Govorci izginejo iz sobe, pojavi se srednjeveški postavni mož na belem konju, ki dirja po sobi do kuhinje in nazaj. Tudi kuhinja se zamenja za lep zelen travnik z jesensko obarvanimi drevesi. V ozadju se vidi grad. Naš, žužemberški grad in pot do vzpetine, na kateri stojijo ruševine šumberškega gradu. Danes goduje sveti Martin, zavetnik vinogradnikov. To je ta vitez na konju, ki me vabi ven na pohod dveh gradov.
V mislih že obuvam pohodne čevlje in na hitro vtaknem v nahrbtnik še steklenico mošta. Me že ni več doma na kavču. Pri gradu me že čakajo pohodniki. Sprva prava množica ljudi, ko pa pridem bližje, jih je samo šest. »Kje so pa vsi tisti, ki sem jih prej videl?« vprašam kar brez pozdrava. Aha, nimajo zaščitnih mask in so morali odleteti domov. Pridejo še štirje in vsi smo v maskah. Ene poznam po obleki, drugi so pa popolnoma drugi in nič podobni mojim prijateljem. Tudi živopisne perjanice imajo na glavi, ali pa se meni samo tako kažejo. V duhu čim boljše zaščite, se ljudje našemijo v vse mogoče antiviruse. Oh, ta Korona nam je že zdaj pustila pečat, kaj šele bo? Odpravimo se na pot. Naš vodja je sveti Martin na črnem konju, ki se na Cviblju spremeni v črnega psa z velikimi belimi zobmi in iz gobca bruha rdeč ogenj. Gremo proti Vrtačam brez, da bi premikali noge. Prvim trem iz nahrbtnika, kot bengalski ogenj, brizgajo šopki raznovrstnih cvetlic. Najlepše rože so v obliki modre krogle z dolgimi rdečimi bički, ki plapolajo v jesenskem brezvetrju. Plavajo v zraku in počasi eden za drugim izginjajo kot milni mehurčki. Tudi mi si najdemo vsak svoj mehurček, ki nas ponese do vasi Reber. Pred gozdom se predrejo in iz njih popada gosje perje, na katerega se uležemo in odjadramo do Arčelce. Tam opazimo, da velikega črnega psa ni več z nami.
Malo iz vasi pa nas že vitez na črnem vrancu, v zlatem oklepu in s polovico plašča, vabi naprej. Gremo. Z bosimi nogami se do kolen ugrezamo v suho jesensko listje, mi manjše postave pa kar plavamo v njem. Pred Podšumberkom vitez izgine, konj se spremeni v črnega volka, ki ga lokalni volkovi ponižno pozdravljajo. Vedno sem želel biti prijatelj z vsemi psi in upam, da nam bodo tudi ti volkovi prijazno odstopili prostor v “Drveni kafani”. Tok dogodkov me mimo okrepčevalnice prav grobo potegne v hrib proti gradu Šumberk. Tudi drugi so tukaj. Usedemo se na lesene, mehke, s škrlatnim plišem oblazinjene klopi in tam nas princesa Šumberska pričaka z vrčem sladkega vina, da mi glava kar sama pade med kolena. Pa ne za dolgo. Prav nežno me princesa prime za pas in mi zašepeta na uho: “Smrčiš, dragi! Kaj, ko bi se preselil v spalnico!” Mene odnesejo sanje med domače rjuhe, mi pa se kar peš odpravimo domov. Na grajskem trgu nas ustavi vitez v modrem plašču in zahteva, naj pokažemo zaščitno masko. S svetlobno hitrostjo si nataknem masko in vse je v redu. A ni vse tako. Maska mi začne lesti v nos in grlo in me duši, da ne morem več dihati. Z zadnjimi močmi izpulim glavo, zakopano globoko v posteljno blazino, zajamem sapo in pogledam, kako so jo drugi odnesli. Nikogar več ni z menoj. Ležim v postelji, sam v temi in z žalostjo ugotovim, da je bil letošnji Martinov pohod le v sanjah.
Miran iz Boršta
