Sončen uvod v sončni september smo imeli prvi četrtek, 12 se nas je odpravilo s štirimi avti spoznavat sosednjo občino. Žal ni bilo Olge in Dušana, tisto stiskanje pri srcu, o katerem je molčal zadnjič, je bilo resno. Želimo mu uspešno okrevanje.
Pot ob jezeru, globokem okoli 100 metrov, sicer ne gre čisto ob vodi ves čas, a je tudi obrobje zanimivo: ostale stavbe nekdanjega rudnika premoga, po katerem se imenuje tudi Rudniško jezero, ne preveč rodovitna zemlja, se nam je zdelo, urejeno kopališče, kopica zasidranih majhnih jadrnic, potrpežljivi ribiči. Ob kavi in grizljanju Majdinega in Bernardinega peciva smo s terase lokala občudovali mirno gladino.
Potem pa na Polom, sta predlagala Jelka in Slavko. Skoraj sosede Žvirč dobro poznata, bili smo v cerkvi, ki je morala dolga desetletja služiti za senik, sedaj je lepo obnovljena pa na pokopališču, še s spomeniki kočevarskih družin, Jelka nam je pokazala kostanje, pod katerimi so imeli srečanja prevolskih in polomskih šolarjev , lepe spomine ima.
V Seču poznata izredno delovno družino Papež, sin je bil seveda na ogromnem traktorju, mama, gospa Albina, pa nam je odprla cerkev sv. Neže z zanimivim oltarjem, povedala zgodovino, nas spodbujala z vprašanji…Pogrešajo maše, tudi žegnanja ni. Vzela si je čas za nas, povedala tudi, da kmetija pokojnega zdravilca Fabjana zdaj miruje…Bolj so navezani na sever, vnuk hodi na prevolsko šolo.
Na Žvirčah nas je Slavko usmerjal na svojo domačijo, urejeno kot v škatlici, in nismo imeli nič proti.
Tu je pa Jelka postavila na dolgo mizo svoj odličen štrudel, skuhala kavo, imela na zalogi pijačo po izbiri, Slavku pa smo prav radi prisluhnili. Njegova govorica, domače narečje in bogastvo dogodkov, ki jim je bil priča ali pa so mu jih zapustili starši, oboje je vredno , bi rekli, filmskega ovekovečenja.
Smo si ob slovesu rekli, da bi bilo dobro še kakšen izlet-pohod zaključiti pri njima na Žvirčah. Suha krajina je večja, kot si mislimo…
Zora Može
