Planinska skupina Dvor¸ ki deluje samostojno v okviru PD Krka Novo mesto, je na velikonočni ponedeljek pripravila že 25. tradicionalni pohod iz Mirne gore na Svetega Petra.
Z avtobusom smo se ob šestih odpeljali z Dvora na Mirno goro. Dan je bil lep in avtobus je svojo turo zmogel brez težav. Pri koči smo izstopili, avtobus je obrnil in se odpeljal domov, nas pa pustil v nemilost na več kot 30 kilometrov dolgi poti proti izhodišču. Planinski dom na Mirni gori leži 1047 metrov visoko, le štiri metre nižje in 10 minut hoda od vrha. Blizu cerkve so razvaline cerkve svetega Frančiška Ksaverija, v koči pa lahko preko Wifi omrežja pošiljate SMS sporočila svojim najdražjim.
Po obveznem slikanju smo se odpravili proti 888 metrov visokem cilju na Svetem Petru. Makadamska pot je res vodila v dolino, pri jasi, kjer so pred mnogimi leti taborili mavrični hipiji, smo presekali pot kar po travniku, potem pa se napotili v hrib proti Jelenici. Tam je bil prvi počitek, Vaso je pripeljal topel čaj, sendvič pa je bil iz nahrbtnika. Čaja smo bili deležni tudi pri Primožu, vmes pa smo si ogledali čebelarski muzej. Pot se kar predolgo vleče po makadamskih cestah in poteh ob neokrnjenem gozdu Kočevskega roga. Ker ni bilo več čaja, je Vaso odpeljal nekaj omaganih planincev proti najvišjemu suhokranjskemu očaku. Končno se je tudi za nas začel zadnji vzpon. Pa ne kar neki, ampak tak, kjer res grizeš kolena. Kar po štirih bi plezal proti zavetišču na vrhu.
Postavili smo se v vrsto za golaž, ki je bil odličen in je po šestih urah hoje bil res nekaj boljšega tisti dan. Pogrešal sem samo še toplo prho in kavč s televizorjem. Pa vendar ni bilo še vsega konec. Morali smo peš po strmi križevi poti ob štirinajstih križih do Podgozda in naprej na Dvor. Med potjo medvedov nismo srečali pa tudi oni nas ne.
Miran Jenko
