Naš tradicionalni Velikonočni pohod smo začeli 1047m visoko izpred planinskega doma na Mirni gori. V organizaciji Planinske skupine Dvor, ki deluje v okviru PD Krka Novo mesto je 47 pohodnikov na izhodišče pripeljal avtobus z Dvora. Tudi letos je bila skupina raznolika: planinci, pohodniki, maratonci, dirkači, planinski vodniki in nedeljski izletniki vseh starosti. Tudi črna psička labradorka je bila z nami. Hoje na približno 31 km dolgi trasi je za šest do sedem ur. Sliši se veliko, a kar gre. V Kočevskem Rogu ni kavčev s televizorji in obloženih miz z Velikonočnimi dobrotami.
Letos naj bi bil pohod drugačen. Zaradi veliko snega na poti, naj bi hodili v strnjeni skupini. Začeli smo tako, a z nami je bilo tudi nekaj pohodnikov, ki so vajeni dolgih maršev in hitre hoje, zato je Damjan povedel »hitraše« naprej. Mi pa za njimi. Res je bilo veliko snežnih zametov, veliko podrtih dreves in ovinkov mimo naravnih ovir. Snegolom in vetrolom letos nista skoparila s povzročanjem škode. Tako nam je obljubljeni čaj pripeljal Marjan šele pred čebelarski muzej v Podstenicah. Na Jelenici smo lahko samo pogledovali proti vsakoletnem prostoru za počitek. Tudi na Primožu je bil prostor pred kočo prazen in lesa zaprta. Morali smo nadaljevati. Pot se tukaj obrne navzgor, ni prav strma, vendar je za našo že načeto nedeljsko kondicijo kar naporna. Naši »maratonci« pa skoraj tečejo proti zastavljenemu cilju in se ne ozirajo nazaj. Brigamo jih mi »navadni«!
Ti položni klanci se kar vlečejo. Moraš imeti zraven sebe nekoga, s katerim se ves čas lahko pogovarjaš, da pot mine, tako, mimogrede. Končno lesena postaja za pesek in strmina proti Svetemu Petru. Pot je tu tako strma, da imaš občutek, da lezeš gor z zadnjimi močmi. Nahrbtnik, v katerem nisem imel »ničesar«, je postal tako težak. da bi ga najraje pustil ob poti in ga prišel iskat drugi teden.
Končno najvišji suhokranjski vrh 888 metrov visoki, ponosni Sveti Peter. »Maratonci« so že tu, tudi naš Župan Franc Škufca s soprogo je prisoten. Kot kaže je to dogodek prve klase. Pohodniki pa še kar prihajajo. Mi še malicamo »žegnanje«, ko prvi že odhajajo proti Dvoru. Seveda pohod tukaj še ni zaključen. Do Dvora je še »laških« dve uri.
Letos nisem dobil žulja na nogi, sem prisluhnil planinskim izkušnjam in užival v čudovitem, napornem Velikonočnem ponedeljku.
Miran iz Boršta
