Agrarna skupnost Hinje, Turistično društvo Suha krajina in občina Žužemberk so pripravili že štirinajsti tradicionalni pohod iz Žužemberka do Močil v kraju Hinje.
Močile je studenec, majhno jezero pod krajem Hinje, ki se izliva v manjša jezerca iz katerega voda nikoli ne presahne. Tudi letos ni, ko je bilo obdobje velike suše. Iz hriba proti jezeru v vlažnih dneh vre voda in polzi proti največjem jezeru, ki je bilo včasih zbirališče vseh prebivalcev. Iz jezera teče voda v nižje, še manjše jezerce, ta pa napaja večjo mlako in počasi odteče v dolino. Pravi čudež narave. Na levem bregu, kjer je tisto pobočje kjer je vedno vlažno, je bilo jezero tako globoko, da so večji fantje vanj skakali bombico, na glavo ali pa kar tako. Na desnem bregu, kjer je bila voda bolj plitva, so domačini napravili kopališče za ta majhne in tudi za večje neplavalce. Močile so bile vse splošno uporabne. Za otroško igrišče, napajanje živine, pranje perila in zabave prebivalcev tega čudeža narave. Zdaj, ko je Krka in tudi morje tako blizu, ko so doma pralni stroji in suhokranjski vodovod napaja živino, v Močilah plavajo le ribe.
Da naše naravne lepote ne bi bile pozabljene in odrinjene v moderni tok hitrega življenja, se vsako leto odpravimo na kakih deset kilometrov dolg pohod in med potjo doživljamo bogate znamenitosti naših krajev. Ni vse zlato kar se plačuje. Lepo in bogato življenje največkrat napravijo malenkosti, ki se jih niti ne zavedamo. Naši kraji pa so lepi in bogati: zgodovine, uspešnih prebivalcev, malih, nepomembnih ljudi, brez katerih ne bi bilo v teh krajih ničesar in seveda čudovite, neokrnjene narave. Prva sobota v oktobru je namenjena pohodu iz Žužemberka do Močil. Pri našem gradu smo se še slikali, potem pa odšli v dolino, čez Krko in mimo Miklavževe cerkve proti Komanci. Tam je bil prvi postanek, da smo lahko umirili sapo in srčni utrip, saj je bil hrib kar naporen. Nekaj pijače, kako jabolko in senvič iz nahrbtnika je okrepilo naše telo in željo po nadaljevanju pohoda. Spustili smo se po urejenem kolovozu do Velikega Lipja in počivali spet v kraju Lopata. Pri podružnični cerkvi svete Neže, posvečene devici in mučenki, zavetnici čistosti, devic in otrok smo bili deležni nekaj zadnjih dobrot prejšnjega žegnanja. Ogledali smo si cerkev z lesenim stropom, Vlado Kostevc pa nam je povedal nekaj zanimivosti o cerkvi in sveti Neži. Pot se nam je potem spustila najprej v dolino, potem pa spet v hrib. Seveda proti kraju z imenom Hrib. Ime je primerno, strmina pa tudi. Letos smo šli kar mimo podzemne jame Kanteč skedenc, še ene znamenitosti teh krajev, kjer so se otroci nekoč igrali skrivalnic. Takšna je bila včasih otroška domišljija in razigrana igra, zdaj pa moderni malčki mučijo domače računalnike in pametne telefone. Včasih so bili prijatelji od katerih si dobil pohvale, graje, bombone in buške, zdaj pa je to le virtualni prikaz spominov na nekdanje igre z doma narejenimi igračami. Pa kaj bi tisto. Življenje gre naprej. Mi smo tudi šli. Šli smo proti Hribu pri Hinjah in Lazini. Pri Krnčevi domačiji so nas spet postregli z ocvirkovo pogačo, domačim štrudljem in češpljo namočeno v šnopcu. Kar ostali bi, a Močile so bile tako blizu, da smo se samo spustili v dolino. Med potjo smo se ustavili pred rojstno hišo očeta Franka Lauscheta (Lovšeta), ameriškega senatorja, guvernerja Ohia in župana Clevelanda, kjer smo imeli kratek postanek, toliko, da nam je Vlado Kostevc, predsednik turističnega društva Suha krajina, povedal nekaj zanimivosti o tem našem rojaku. Do Močil pa je le en lučaj in tam so nas pričakali s piškoti, pijačo vseh vrst, v žerjavici pečenim krompirjem z ocvirki in čebulo, za malico pa je bil ričet in kruhovi ježki – znamenitost tistega kraja, ki jih morate drugo leto prigrizniti.
Po nagovoru župana Jožeta Papeža smo si te dobrote tudi obilno privoščili. Močile so le ena od lepot in znamenitosti Suhe krajine. Tega imamo še veliko. Kako bomo to nekomu ponudili, pripravili in tržili pa je odvisno od naše zavesti in dobre volje.
tekst Miran Jenko
slike: Miran in Vladimir
