Življenje v Afriki – moj pogled na deželo in ljudi v Tanzaniji

V petek, 27.maja 2022, sem v sodelovanju s Kulturnim društvom Dvor predstavila svoje trimesečno bivanje v majhni skupnosti v Monduliju, v čudoviti zeleni Tanzaniji, kjer je življenje popolnoma drugačno od našega: otroci praktično nimajo otroštva, kot ga poznamo mi, odrasli vse delajo zelo počasi in se prav nič ne obremenjujejo z ničemer (Hakuna matata), živali pa so zgolj sredstvo za njihovo preživetje (to, da imamo mi domače ljubljenčke za družinske člane, se zdi njim nepojmljivo).

V večnamenski dvorani na Dvoru se je zbrala skupina ljudi različnih starosti, tudi otroci so prišli poslušat, kakšno je življenje v Afriki. Za še večje doživetje Afrike, sem spekla chapatije in skuhala chai, da so lahko Afriko doživeli še na ta način. Potem pa smo se skupaj podali za skoraj dobri dve uri na popotovanje po Tanzaniji…

V začetku februarja sem se odpravila na pot in ker se je vse zgodilo tako na hitro, nisem imela časa razmišljati, kam grem, kako bo tam in podobne misli, ki so me običajno preplavile pred začetkom kakršnegakoli potovanja v preteklosti. Vedela sem le, da grem v Afriko za tri mesece kuhat za restavracijo od gospe, ki rabi pomoč, v zameno pa dobim sobo in hrano. Zdaj, ko pogledam nazaj, sem prav hvaležna, da nisem imela tega časa, saj sem šla pravzaprav na »konec sveta« – na konec sveta, ki sem ga poznala do tedaj.

Med vožnjo z letališča sem opazovala pokrajino in videla, kako se z vsakim kilometrom bolj oddaljujem od civilizacije. Ko sem prispela v Monduli, so me obdali tišina, mir in zelenje, družina me je sprejela za svojo in dali so mi ime Naomi. Pred hišo, ki je bil moj dom za tri mesece, je bilo polno kokoši, v senci drevesa sta ležali dve kozi, nekje v daljavi sem slišala kravje zvonce. Prvih nekaj dni sem se še malo lovila z novim načinom življenja, a ker sem že kar takoj prevzela kuhanje za restavracijo, mi je to olajšalo prilagajanje. Sčasoma sem se navadila tudi na to, da povsod, kamor sem šla, nisem mogla biti dolgo sama

Živijo »pole pole« (počasi)

Tukaj ljudje živijo zelo zelo počasi oziroma se vse odvija kot v počasnem posnetku. Veliko je opravil, ki jih pri nas naredimo mimogrede, oni pa za to porabijo cel dan. Ker doma nimajo elektrike in tekoče vode, morajo vse narediti na roke. Mi smo navajeni, da vključimo pralni stroj, vmes pospravimo, skuhamo… Ko sem hotela kupiti vodo, je trajalo štiri dni, da so mi jo pripeljali, pa je ta, ki prodaja vodo, le petsto metrov stran. Zdi se, da ves čas nekaj delajo, a gre le za aktivnosti, ki jim omogočajo preživeti – vse se vrti okoli hrane (pridelava in priprava), vode (zbiranje deževnice) in živine.

Preživeti ali živeti

Nekateri tudi delajo – v centru vasi imajo restavracijo, trgovino, frizerski salon ali pa so zaposleni v eni od teh. Drugi imajo živino ali njivo in se preživljajo s prodajo živine ali pridelkov. Na ta način zaslužijo toliko, da imajo za hrano, morda jim še kaj ostane za oblačila in za šolanje otrok. V Tanzaniji je velik problem brezposelnost pa tudi to, da mladi po koncu študija ne dobijo zaposlitve. Snaha od gospe, pri kateri sem živela, je po izobrazbi učiteljica v osnovni šoli, a ker ne dobi službe, je odprla svojo trgovino v vasi. Kljub temu pa nič ne naredi, da bi službo dobila – šele, ko sem že drugič napeljala pogovor na to in da ji lahko pomagam napisati življenjepis in najti kontakte šol (namreč sama ne zna uporabljati računalnika), se je zganila. Nekako so kar zadovoljni s tem revnim življenjem iz dneva v dan in pogosto sem slišala »Hamna Shida« (ne skrbi).

Masaji

Prvotni prebivalci tega območja so Masaji in nekateri še vedno živijo v Bomah (koče, narejene iz kravjega blata, zemlje, vej in vode, pokrite s slamo), skupaj z živino. Moški se lahko poroči z več ženskami in tako živijo v neke vrste skupnosti: ženske skrbijo za otroke in hrano, moški pa pasejo živino in lovijo. Vsaka žena ima svojo Bomo, v kateri živi s svojimi otroki in svojo živino, prva žena je najpomembnejša, nato ji sledijo ostale. Moški živi v svoji Bomi. Živijo praktično brez vode, preživljajo pa se s preprodajo živine, ženske izdelujejo nakit in ga prodajajo turistom.

Chapati vsak dan

Vsak dan sem za restavracijo spekla chapatije in skuhala maharage (izgovori se »maragi), juha iz fižola in korenja. Ob sobotah, ko je bila v centru vasi tržnica, pa sva kuhali skupaj z gospo in tema dvema jedema dodali še riž in juho iz zelenih banan, krompirja, korenja in mesa. Sicer pa jedo dva obroka na dan – zajtrk in večerjo. Za zajtrk pojedo en chapati in spijejo chai (črn čaj z mlekom, ingverjem in ogromno sladkorja), nato do večera pijejo le še čaj in ko je sezona koruze, jedo pečeno koruzo, za večerjo pa ugali (neke vrste bela polenta) z zeleno zelenjavo grenkega okusa. Ob redkih priložnostih dodajo tej zelenjavi jajca, meso ali paradižnik. Tako se prehranjujejo vsak dan, vse dni v letu. Tudi jaz sem prvi mesec jedla tako kot oni, da doživim njihovo življenje tudi na ta način, a sem kmalu opazila, da sem ves čas lačna. Tako sem si vsake toliko skuhala testenine ter jedla sadje in zelenjavo (banane, mango, pomaranče, avokado, paradižnik, papriko, kumare), a sem kljub temu v treh mesecih izgubila kar pet kilogramov. Ko sem se vrnila domov, sem prve dni samo jedla in vsakič, ko sem odprla hladilnik ali shrambo, sem bila resnično hvaležna za vse, kar imamo.

Elektrika in voda

Nekaj, kar je pri nas samoumevno, je tam pravo bogastvo. Elektrika in voda sta dve dobrini, ki ju tu primanjkuje. Večina vaščanov nima denarja, da bi si napeljali elektriko v hišo (strošek je 600 €), za solarne panele, ki bi bili tukaj, kjer je ogromno sončnih dni, idealen vir električne energije, pa lahko samo sanjajo, saj je strošek 1.500 € – pri povprečni plači 200 € je to ogromen znesek. Tako je bila moja vsakodnevna pot v trgovino, kjer sem polnila »powerbank« in prenosnik – včasih tudi dvakrat na dan, za kar sem na mesec plačala 4 €.

Voda pa je druga dobrina, glede katere so odvisni od narave – če je dež, jo imajo, ko je suša, so brez nje. Zbirajo deževnico, ki jo uporabljajo za kuhanje, pranje, umivanje in pitje. Jaz sem kupovala ustekleničeno vodo za pitje in deževnico iz vodnega zajetja za umivanje in kuhanje, ker je bila čistejša kot tista, ki smo jo zbrali z vedri. Nekateri so si že priskrbeli zbiralnike vode, ki so nameščeni ob hiši pod žlebovi, drugi pa zbirajo deževnico z vedri. Tudi gospa, pri kateri sem živela, je zbirala deževnico še na ta način. En dan, ko je cel dan več ali manj deževalo, sem zbrala kar 170 litrov vode in vsi so bili zelo veseli. Ko sem po treh mesecih prišla na letališče, sem šla najprej na stranišče in si umila roke pod tekočo vodo – kakšen prijeten občutek si je umiti roke s tekočo in čisto vodo!

Otroci v Afriki

Otroci tukaj praktično nimajo otroštva. Takoj, ko je mogoče, jih že »vprežejo« v delo, doma, v trgovini, v restavraciji, na pašniku. Kljub temu, da je osnovna šola obvezna, jo redki obiskujejo, veliko je takih, ki prekinejo izobraževanje takoj, ko se naučijo brati in pisati. Temu primerna je pismenost, ki je v Tanzaniji komaj 73 % (za primerjavo, v Sloveniji je 99,54 %). Imajo državne in privatne šole in kot sem lahko videla, je velika razlika v kakovosti. Najstarejši sin družine, pri kateri sem živela, hodi v privatno šolo in govori angleško pri dvanajstih letih odlično, zato mi je velikokrat pomagal pri komunikaciji, ko sem se morala z gospo kaj več pomeniti glede kuhanja in ni zadostovalo moje skromno znanje Swahilija. Medtem ko njegov vrstnik, ki hodi v državno šolo, komaj kaj razume.

Tukaj ne vidiš, da bi se starši ukvarjali z otroki, so le delovna sila. Tudi izražanja naklonjenosti ni – starši ne objemajo otrok, niso nežni in ljubeči. Jasno, tak brezčuten odnos se prenaša iz generacije v generacijo in razumem, da tudi starši sami niso imeli v svojem otroštvu ljubeče mame in očeta. Otroci perejo perilo, kuhajo in delajo v trgovini, restavraciji, na polju, pasejo živino. Le redko sem videla, da so se igrali – največkrat takrat, ko se jim je uspelo izmuznit staršem, saj čim so odrasli videli, da se otrok igra ali da nima dela, so mu že našli neko delo. Igrač nimajo oziroma so tiste redke narejene iz materialov, ki so jim na voljo: na primer žoga iz papirja in vrvi, avto iz lesa in plastenke.

Odnos do živali in Projekt »Psički«

Za njih so živali zgolj sredstvo za preživetje – vir prehrane. To je bilo nekaj, kar sem res težko gledala, videla sem pa povsod – doma, na poti do trgovine, na tržnici, na sprehodih po pašnikih. Ker imajo sami tako malo hrane, so živali prej lačne kot site. In to velja za prav vse, tako za pse in mačke kot tudi za krave, ovce, koze in kokoši. Za pašne živali pa je dodatno težko še sušno obdobje, ko ni vode in trave, tako da živali od pomanjkanja umirajo kar na pašnikih. Doma so imeli mačko in dva psa, za katere sem vedno našla nekaj hrane, tako da so me zjutraj čakala tri lačna usta in proseče očke. Pa tudi na božanje in crkljanje so se hitro navadili.

Ko je sosedova psička skotila sedem mladičkov (eden je po desetih dneh poginil), sem začutila, da moram ukrepati, saj to pomeni, da bo dodatnih šest psov v vasi brez doma in brez hrane. Našla sem zavetišče Urban Tails 2016, ki ga vodi Ismael Mungaya, srčen fant, ki z zbiranjem denarja pomaga brezdomnim psičkom (pa tudi mačkam), da najdejo srčne lastnike. Poleg tega, da je prišel po psičke, je prišel z veterinarjem, ki je steriliziral psičko in ji tako omogočil lepše in daljše življenje. Danes so vsi psički že v novih domovih in sem res vesela.

Po treh mesecih brez elektrike in tekoče vode ter revne prehrane, sem neizmerno hvaležna, da lahko odprem pipo in si umijem roke, se stuširam, odprem hladilnik, ko sem lačna, prižgem luč in delam na računalniku brez strahu, da mi bo zmanjkalo baterije. To so stvari, ki so v našem svetu samoumevne, v nekem drugem svetu daleč stran pa ne. In ko vidim tu otroke, kako se igrajo, vozijo s kolesom in brezskrbno tekajo, me prav zaboli, koliko je otrok, ki v tem istem trenutku nekje drugje, sedijo na pašniku s praznim želodcem in čakajo, da bo večer, ko bodo lahko odšli domov na obrok ugalija in zelene zelenjave.

Zdaj, ko sem že dva tedna doma, se mi zdi, kot da je en del mene še vedno tam, v tisti mali vasici. Vsako potovanje ti vedno nekaj da – meni je Afrika dala nove življenjske izkušnje, nova spoznanja, nova poznanstva in veliko priložnosti za osebnostno rast. Hvaležna sem za to, da sem lahko šla in lahko rečem, da bom šla kmalu spet nazaj…

Opomba

V članku opisujem življenje in ljudi v tej vasici, kjer sem živela tri mesece in to ne velja za vso Tanzanijo, saj je država zelo velika, tako s takimi majhnimi vasicami kot tudi večjimi in razvitimi mesti (na primer Dar es Salaam).

V kolikor bi želeli predstavitev mojega tromesečnega življenja v Tanzaniji vključiti v vaš program društva, zavoda, šole ali kakšne druge organizacije, bom vesela vašega maila na naslov: tinkara.filac@gmail.com.

Recept za chapati

Sestavine:

moka (za 10 chapatijev premera 20 cm potrebujete ½ kg moke)
voda
ščešec soli
olje za pečenje

Iz vode, moke in soli naredite testo – mora biti mehko, voljno. Nato iz testa naredite kroglice, iz katerih naredite majhne »krožničke«, te pa razvaljate in spečete. Za pečenje je najboljša litoželezna ponev, saj se tako chapatiji lepo zapečejo. Chapati na obeh straneh premažete z oljem in ga pečete tako, da ga ves čas obračate. Oni pečejo po dva ali več chapatijev skupaj (zloženi so eden na drugem). Pečete ga 2 do 3 minute.

Recept za chai

Sestavine: