Jože je tudi letos izpolnil svojo obljubo. Združil je svoja leta z vzponi na Triglav. Triglavi bog zraka, sonca in zemlje je letos prvič sprejel tudi Žana, sina mojega nečaka, ki si je zelo želel splezati na najvišji vrh Slovenije. Tako, zdaj je tudi Žan Slovenec. Bilo je težko in naporno pa vendar smo preživeli lep dan in se srečno vrnili domov.
Začeli smo v dolini Vrat, po Tominškovi poti proti Kredarici. Nekaj je moralo biti v zraku, ker se je pot kar preveč potegnila v zgodno popoldne. Pred Kredarico smo pojedli nekaj iz nahrbtnika, popili osvežilno pijačo in nadaljevali proti vrhu Triglava. Žan je dobil za prvi vzpon moj plezalni komplet, ker sem doma obljubil, da bo vse v redu. Plezanje s pripenjanjem karabinov na jeklenice je sicer varno, a zelo počasno. Vrh smo osvojili brez večjih težav, razgled pa so nam pokvarili le oblaki, ki so prav nesramno prijadrali popoldne na vse vrhove v okolici. Nevihte ni bilo pričakovati pa smo se vseeno hitro pobrali nazaj proti Kredarici.
Bili smo že pozni, razmišljali smo o prenočitvi, vendar je prevladala želja po vrnitvi. Vrnitev po poti čez Prag letos tudi ni bila prav hitra. Nekaj nas je ves čas vleklo nazaj in na spodnji polovici poti nas je začel dohitevati mrak. Nismo se dali. Jože je prižgal čelko, stisnili smo se skupaj in iskali zbledele markacije. Pot je ponoči prav zoprna in čisto drugačna. Tu in tam je malo zmanjka, potem pa se pojavi spet nekje drugje. Imeli smo trdno voljo in žarečo željo, da pridemo celi v dolino. Šlo je počasi v stilu: »Primi se sem, … stopi tja, … posveti še Miranu, … kje je nadaljevanje poti? …«, in podobno. Minila je cela večnost preden smo prečili Bistrico in se znašli na poti iz Lukne do Aljaževega doma.
Že dolgo hodim v hribe, plezam, se plazim po hladnih in ostrih skalah, spim na skupnih ležiščih ali na klopeh v jedilnici, tudi v predsobi na betonu. Močno sonce mi pije moč, hladen dež mi moči telo, žulji mi grizejo noge, strah se mi zaleze v kosti in podobno. Do zdaj pa ponoči še nisem plezal.
Nočne plezarije ne priporočam nikomur. Lahko ste še tako izkušeni planinci, skušajte se izogniti nočnim pohodom po poteh, ki niso najbolj označene. Jože, hvala, da si nas varno pripeljal v dolino in domov!
Miran iz Boršta
