Pregrada je kraj v Hrvaškem Zagorju, blizu slovenske meje. Ljudje so prijazni, se radi družijo, pogovarjajo in razumejo tudi slovensko. Na Veliko nedeljo imajo tradicionalno prireditev »Kostelska uskrsna pištola«, ki je spomin na bana Petra Kegljeviča, kateri je na gradu Kostel v Hrvaškem Zagorju branil deželo pred Turki. Lani so nam člani Kegljevičeve straže rekli: «Pridite spet!« Tako so letos povabili člane vitežkega reda Seisenbergensis Tumultus, Turističnega društva Suha krajina na to prireditev, ki traja že od leta 1523, in prišli smo.
Po kratkem pozdravu in stisku rok so nas povabili na jutranjo pojedino, saj naj bi bil dan še dolg in naporen. Potem smo se odpeljali na trg Gospe Kunagorske, v center Pregrade, in v cerkvi »Uznesenja Blažene Djevice Marije u nebo« prisostvovali Sveti maši. Enoladijska župnijske cerkev je bila zgrajena leta 1818 in je spomenik klasicistične arhitekture. Na oltarju je velika slika Blažene Device Marije, ki odhaja v nebo, dunajskega slikarja J. Zeiglerja. Na koru so orgle, Madžarskega mojstra F.Fochta, ki so jih leta 1835 prenesli iz zagrebške stolnice v Pregrado skupaj s sliko in klopmi.
Po maši smo formirali kolono, v kateri smo bili po štirje člani vseh srednjeveških skupin in predali raport Gradonačelniku mesta in občine Pregrada. Potem smo v koloni odšli na pokopališče, kjer je vsaka skupina prižgala svečo in se poklonila borcem. Do popoldneva smo bili prosti. Našli smo stojnico z divjačinskim golažem, osvežilnimi pijačami in bili deležni tudi domačih gemištekof. Med tem so mestni veljaki povabljenih srednjeveških skupin imeli svečano sejo mestnega sveta Pregrade.
Po kosilu smo se odpeljali na Brege Kostelske in v koloni na čelu z mestno godbo in Desiničkimi mažoretkami odkorakali na vrh do cerkve Sv. Stjepana. Tu so domačini po tradiciji streljali s starodavnimi kaburami – z doma narejenimi pištolami po podobi iz Kegljeviških časov. Polnili so jih z doma narejenim smodnikom in zasmradili in zadimili ves Kostelski Breg. Letos mi nismo streljali, smo se pa družili in pogovarjali s prijatelji, nazdravljali z gemištekom in jih povabili k nam v Žužemberk in na naše prireditve.
Zgodji vek, srednji vek, pozni vek pa naš atomski vek. Jaz mislim, da so si vsi veki podobni. Imamo vse kar rabimo, neke stvari so ves čas težko dosegljive, a prijatelji ostanejo, naj so sredneveški ali novoveški. Biti prijatelj z nekom je največ, kar lahko dosežeš in pridobiš v vsem življenju. Zlat prstan ti ne bo hodil na grob prižigat sveč in oživljat spomina na tebe.
napisal in večino slik naslikal: Miran Jenko
