Nedavna vest, da je bila rešitev žužemberškega podjejta KEKO Oprema d.o.o. za proizvodnjo visokotemperaturnih elektrolitskih vodikovih celic izbrana kot najboljša, se je kot blisk razširila med Suhokranjci. V evforiji razogljičenja družbe, zelene prihodnosti in trajnostnih projektov sem za nekaj besed o projektu povprašal g. Jožeta Štuparja, ki predstavlja enega izmed gonilnih motorjev tega uspešnega suhokranjskega podjetja.
Podjetje KEKO Oprema velja za eno največjih, če ne največje tehnološko podjetje v Suhi krajini in zgled ne le Sloveniji, temveč tudi svetu. Koliko je trenutno zaposlenih in kdo so vaši kupci?
Trenutno nas je okoli 75. Da bi vse naredili v obljubljenih rokih, bi nas moralo biti vsaj sto. Naš največji problem so zamude v dobavah. V kolikor se bodo te nadaljevale in večale, bomo kupce začeli izgubljati. Naši kupci so iz različnih področji. Večina prihaja iz tehnološko najrazvitejših držav Azije, ZDA in EU. Med njimi so tudi zelo znana imena, ki jih vsi poznate. Žal imen ne morem razkriti, ker imam z večino podpisane dogovore o ne razkritju podatkov tako o kupcu kot o kupljenem.
Na svojem facebooku ste zapisali, da boste začeli s proizvodnjo vodikovih celic in ste del pomembnega projekta za proizvodnjo zelenega vodika. Lahko poveste več o projektu?
Mogoče sem bil malo napačno razumljen. Smo proizvajalec strojev (tudi) za proizvodnjo tako imenovanih SOEC celic (SOEC = solid oxide electrolytic cell), ne pa samih celic. Za razliko od običajnih elektroliznih celic (anoda + katoda) je izkoristek visokotemperaturnih elektrolitskih celic bistveno višji in dosega skoraj 100 odstotkov. Torej kolikor električne energije v celico damo, skoraj toliko dobimo ven energetske vrednosti vodika. Te celice so že dolgo znane, vendar so šele z evropsko politiko razogljičenja postale aktualne.
Pri razvoju le teh je v svetovnem merilu najdalj prišlo veliko evropsko podjetje. To je podpisalo pogodbo za postavitev proizvodnje vodika z velikim ameriškim energetskim podjetjem. Po letih testiranj je pri nas naročilo linijo za izdelavo SOEC celic. Torej, mi bomo dobavljali opremo, oni bodo postavljali tovarne vodika, nekdo tretji pa bo vodik iz sonca in vode proizvajal in dobavljal kupcem. Se pravi, če ne bodo naši stroji delovali, ne bo celic, če nebo celic, ne bo vodika, in ves projekt bo propadel. Tako je na nas velika odgovornost in izziv.
Torej vi boste izdelovali stroje, s katerim bodo drugi proizvajali elektrolitske celice …
Kot sem prej omenil, bomo mi dobavljali stroje za njihovo proizvodnjo. To ne pomeni, da znamo celico tudi narediti. V celici se dogajajo kompleksi fizikalni procesi, ki so odvisni od mnogo dejavnikov, predvsem pa od ustreznosti uporabljenih materialov. Razvoj celic, ki imajo visok izkoristek in dolgo življenjsko dobo, zahteva leta. Ni prav veliko podjetji na svetu, ki so tako celico sposobna razviti.
Kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Težko govorim o načrtih, ker nisem prepričan, koliko časa bo ta vodikova evforija trajala. Bolj kot od kaj drugega je odvisna od evropskih subvencij. Te so nezanesljiv vir, zato je vsaka evforija odveč. Trenutno se ukvarjamo s problemom, kako naročilo za stroje realizirati v obljubljenem roku. V ozadju se kažejo številni projekti, podobni temu. Koliko od teh bomo realizirali pa je seveda vprašanje. Želimo si jih čim več.
Kaj pa kader?
Pri nas so pridne roke premalo, izdelki teh pa malo cenjeni. Potrebne so še zvedave in bistre glave z novimi idejami. Če bi ustrezen kader bil, bi ga seveda zaposlili. V naši občini ga žal ni dovolj. Plače imamo vsaj 30% nad slovenskim povprečjem, smo pa do kadra tudi zahtevnejši. Vsake toliko se še najde kak posameznik, ki ga tehnika vseli. Zavedamo se omejitev človeških resursov v okolici. V igri so vse možnosti. V kolikor bo nemogoče pridobiti kader v občino, bo moralo podjetje iti tja, kjer ta je, kupiti drugo podjetje ali rešiti problem kako drugače. V podjetništvu te nihče ne čaka; je kot na dirki, če ne ukrepaš, ukrepa nekdo drug in te prehiti.
Proizvodnja t.i. zelenega vodika torej temelji na elektrolizi vode s pomočjo električne energije, ki je pridobljena iz obnovljivih virov (sonce, veter, voda). Proizveden vodik se nato uporabi za proizvodnjo elektrike, pogon avtomobilov ali ogrevanje, ob tem pa ne obremenjuje okolja z emisijami (kot se to dogaja z izgorevanjem fosilnih goriv). Evropska strategija prehoda na obnovljive vire energije med drugim spodbujajo ravno tovrstne projekte, zato je na tem področju pričakovati velike premike.
RZ, foto: Zbornik KEKO in internet
