Iz Žužemberka šli smo peš na daljno Frato.
Turističnih smo društev srečanje imeli.
In vzel sem vse. Doma sem pustil le kravato.
Po strmi poti se nad Žužemberk povzpeli.
Le kdo smeti je vozil tam v tisto grapo?
Pri vodohranu popustila je strmina.
Zadihan spet ujel sem mojo staro sapo.
Kaj, telovadit moram več? Oh, jaz starina!
Zdaj makadam nam brusi čevlje mim´ Narala.
Pred Trebčo smo vasjo zavili proti travam.
Oh, takšen tempo je, se kaže mi Valhala.
najraje bi obstal in se pridružil kravam!
A tam na cesti se smeji nam Ludvik ´z avta.
Po žilah kri nam spet požene »kačja slina«
in spet lovimo sapo v hrib po strmini blata.
A, Tale polne so in paše nam »ceplina«.
Pod nami Lipovci ležijo v božjem miru,
spet hodimo in v Borštu pot se nam ustavi.
O, mal´ca! … poslovimo se in spet smo v diru.
Pri Ajdovcu pa Oma nas z medico zdravi.
Do Frate pot se spušča strmo v dolino.
Tu konec je pohoda, vsi smo zdaj veseli.
Pozdrav´mo znance, ki ponudijo nam vino.
Zdaj zadovoljni smo, da bi najraj´zapeli.
So pevke otvorile zbor turistov družbo.
Najprej gospod župan ima pozdravni govor,
saj ni nikoli prost in moral je še v službo.
Potem slede predsedniki pohodnih društev.
in Vesna na harmon´ki dviga nam moralo.
»Naj igre se začnejo zdaj, ekipe v vrsto!«
tud´ jaz tekmujem, res, bi kmalu me pobralo,
ker na hoduljah hodim hitro, čvrsto.
Ah, kaj! …in zmagali so Koranti iz Ptuja.
Še žagali smo in streljali z zračno puško.
A moja rekla je, da za domov je nuja:
»Pripravi se, če ne dobiš na glavi buško!«
Miran iz Boršta
