V soboto, 18. junija 2016, smo se ob 15. uri na trgu v Žužemberku zbrali učenci, ki smo pred 50 leti zapustili šolske klopi Osnovne šole Žužemberk. Namen našega srečanja je bilo skupno druženje, pa tudi obisk osnovne šole in žužemberškega gradu.
Odziv je bil presenetljivo dober, saj je od dveh razredov s skupaj petdeset učenci kar trideset učencev pozdravilo našega razrednika, tovariša Jožeta Mrvarja.
Skupaj smo se napotili proti osnovni šoli. Sedanja ravnateljica osnovne šole, gospa Mira Kovač, nas je prijazno sprejela in popeljala skozi prostore stare šole, kjer smo v nekdaj naših učilnicah obujali spomine na dogodke iz naših šolskih dni. Sedaj so nekatere od teh prostorov zasedli vrtičkarji. Nato nam je razkazala nove učilnice in kabinete ter ostale prostore sedanje šole, pa tudi muzej znanih Suhokranjcev. Koliko novega, koliko sprememb v petdesetih letih! Svoj obisk smo dokumentirali s skupinskimi posnetki.
Nato smo obiskali še žužemberški grad, ki v zadnjih letih počasi dobiva podobo nekdanje mogočnosti. Bili smo deležni prijetnega sprejema in sprehoda skozi zgodovino gradu, kar nam je pričarala gospa Milka Jernejčič.
Končna postaja našega druženja je bila gostilna Zupančič, kjer smo bili dobro postreženi. Naš razrednik, tovariš Jože Mrvar, je v nagovoru primerjal nekdanji in sedanji čas in ugotavljal, da so se skozi leta generacije šolarjev spreminjale v svoji naravi. Sam je to spremljal dolga aktivna leta ob poučevanju poleg drugih predvsem znanja iz šolskega predmeta Kemija. Med drugim pa se zelo rad spominja svojega začetka učiteljevanja, ko mu je bila zaupana ravno ta generacija žužemberških učencev v 4.razredu in jim je bil razrednik tudi kasneje od 6. do 8.razreda. Večer je mineval v skupnem druženju, medsebojnih pogovorih, obujanju spominov. Dobro razpoloženje so popestrile duhovite šale našega sošolca Slavka Podboja in harmonika našega sošolca Janeza Korošca, ob kateri smo družno prepevali.
Z vizitkami smo se spomnili tudi naših učiteljev in jim poslali naše pozdrave s srečanja.
To sicer ni bilo naše prvo srečanje po končani osnovni šoli, prvič smo se zbrali po tridesetih letih, nato po štiridesetih in še nekajkrat potem, petdeseta obletnica pa je vendarle nekaj posebno svečanega.
Ob koncu smo sklenili, da se znova dobimo, morda prav kmalu, saj se naše vrste, žal, redčijo, zato bomo pogosteje namenili čas za ponovna srečanja, saj se čutimo nekako povezani, smo kot velika družina z razrednikom v svoji sredi.
Zapisala: Bronka Repar
Foto: Bronka Repar in Štefka Umek
