V Kulturnem društvu Dvor smo 29.11.2024 gostili Blaža Štanglja iz Dolenjskih Toplic, ki je svoje znanstveno raziskovanje posvetil naši pol pretekli zgodovini. Ukvarja se z raziskovanjem druge svetovne vojne na Slovenskem, predvsem z organizacijo in delovanjem zdravstvene oskrbe odporniškega gibanja. Kot mladi raziskovalec se z navedeno tematiko ukvarja izključno z zgodovinske plati. Na svoji raziskovalni poti ugotavlja, kako učinkovito je deloval sistem partizanskih bolnic v času NOB, še posebej v Sloveniji in v naši bližini, v Kočevskem Rogu.
Na predavanju se je naš gost osredotočil na delovanje dveh partizanskih bolnic, Ajdovec in Lašče, ki sta delovali povsem drugje kot bi sklepali po imenu. Skriti sta bili globoko v Kočenskem Rogu. Tako kot je ime zakrivalo lokacijo bolnic, so bile tudi povezave do njih zelo zakrite in poznane le peščici ljudi, ki so delali z ranjenci in bolniki. Prav tako so z drugimi ukrepi skrbeli, da so bolnice ostale v globoki tajnosti. Pazili so pri kurjenju, da se niso izdali z dimom. Pozimi so ranjence spuščali po drčah, da ni bilo videti sledi. Do bolnic so jih dostavljali z zavezanimi očmi. Ključni cilj organizacije partizanske zdravstvena oskrbe je bil namreč poleg zdravstvene pomoči ranjencem tudi njihova zaščita pred zajetjem okupatorja. Bolnice v Kočevskem Rogu so bile z dodelano organizacijo zelo učinkovite na obeh področjih. Oskrbele so ogromno ranjencev, največja je imela okrog 50 postelj, opravljali so najtežje kirurške posege, poskrbeli so tudi za novorojenčke, saj je delovala tudi porodnišnica, večine okupator ni odkril ali pa so bolnico izpraznili pred njegovim udorom. Navedeno priča o izjemni organizaciji ter sposobnosti in požrtvovalnosti ljudi, ki so delali v zdravstveni oskrbi teh bolnic.
Blaž Štangelj se je dokopal do navedenih zgodovinskih dejstev, da je najprej svoj prosti in kasneje raziskovalni čas namenil hoji po kočevskih gozdovih, zbiranju podatkov po zgodovinskih arhivih in ustnih virih, s čimer se je prišel do točnih lokacij bolnic v naravi in njihovem delovanju med vojno. Pomembne informacije je pridobil preko fotografij in zapisov dveh najbolj znanih kirurgov, ki sta delovala v partizanskih bolnicah, slovenskega zdravnika, pravnika in ljubiteljskega fotografa Janeza Miličniškega ter izjemnega kirurga Novozelandca Lindsay Rogersa. Slednji je izdal tudi knjigo Partizanski kirurg, ki je v celotnem prevodu izšla šele leta 2018, v prvi izdaji leta 1962 pa so bili kritični pogledi tega izjemnega zdravnika izločeni. Kljub vsem anomalijam, ki so se dogajale v odporniškem gibanju, pa je mogoče trditi, da je bila zdravstvena oskrba skoraj brez zdravil, z minimalnim številom osebja in improviziranimi bolnicami, dobra in dejansko usmerjana v pomoč ranjencem in bolnikom.
Navedeno predstavlja le drobec v celotni zgodovini zdravstvene oskrbe na Slovenskem v 2. svetovni vojni. Naš gost, Blaž Štangelj, je tej temi namenil magistrsko delo, trenutno pa zaključuje doktorsko dizertacijo. Ogromno je še skritih kotičkov, velikih podvigov, vrhunskih dosežkov, ki so pomemben del naše zgodovinske dediščine in zato je prav, da ostanejo trajno zapisani.
Blaž Štangelj je pritegnil na predavanje na Dvoru mnogo poslušalcev, nekatere zaradi naslova predavanja, druge zaradi občutljive tematike polpretekle zgodovine, nekatere zaradi zanimanja za našo godovino. Vsi smo z velikim zanimanjem spremljali predstavitev in na kocu predavatelju zastavili dodatna vprašanja. Poslušalcem je zagotovil, da nas bo v prihodnje še popeljal čez partizanske bolnice, mogoče kar v živo po skritih poteh kočevskih gozdov.
Valerija Vidmar, članica KD Dvor
