Vsako leto se člani konjerejskega društva Suha krajina prepustimo pustnim norčijam in se s svojimi konjički odpravimo po Suhi krajini. Tudi letos je bilo tako, le da smo se po zelo dolgem času še malo bolj angažirali. S pobudo občine Žužemberk nam je uspelo pripraviti povorko šestih voz, ki so imela vsak svojo masko.
Jahači s poglavarjem indijancev ter voz indijancev, dve vpregi ki sta simbolizirali suhokranjsko mornarico z mornarji, pogrebni voz s pripadajočo ekipo ter voz s poljubno izbranimi maskami poln otrok. Za večino kostumov, mask in pobarvanih obrazov je poskrbela Jarčeva Tatjana, za ostalo pa starši otrok konjerejcev. Že pred 9. uro smo se pričeli zbirati na kmetiji pri gostišču Korenovih, kjer so se pričela usklajevanja mask, oblačil in barvanja. Število udeleženih na zbornem mestu se je iz minute v minuto povečevalo, prav tako tudi čas za urejanje in odhod. Ko smo bili namaškarani je sledila topla malica in pijača v gostišču Koren, potem pa odhod na trg v Žužemberk.
Ob prihodu smo bili zelo presenečeni, saj takega števila obiskovalcev na žužemberškem trgu ni bilo že več let. Poleg gledalcev nas je pričakalo zelo veliko maškar s katerimi se je naša povorka za krajši čas združila. Po veselem druženju in opazovanju izvirnosti prisotnih pustnih mask, smo bili s strani žužemberškega župana deležni pustnih krofov, pa tudi kozarček za pogum ni manjkal. Pot naprej je potekala proti Dvoru. V Stavči vasi je sledil postanek, kjer sta nas naš član Alojz Kuhelj in njegova gospa na svoji domačiji postregla z malico, krofi ter pijačo. Malo smo še poklepetali in že smo bili na Dvoru. Pred gostiščem Štupar je bil krajši postanek z druženjem, potem pa samo še v Trebčo vas na domačijo Bradačevih, kjer smo prav tako bili deležni tople malice in kapljice.
Dan se je počasi iztekal, še pred večerom smo svoje konjičke pospravili v hleve, sami pa še nekaj časa odstranjevali po obrazih nanešeno poslikavo ter se zvečer že dokaj utrujeni prepustili nočnemu počitku, z mislijo na prekrasno pustno soboto.
Jole Andrijanić
