Zametki 1. maja kot delavskega praznika segajo v konec 19. stoletja, ko so se delavci v ZDA v krvavih demonstracijah začeli boriti za svoje pravice, med drugim za 8-urni delavnik, ki ga imamo še danes. Na teh delavskih zahtevah je zrasel uradni praznik dela, ki se danes praznuje v večini držav sveta. Ena izmed izjem so ZDA, kamor segajo korenine tega praznika. Tam so namreč ta praznik vedno povezovali z levičarstvom, komunizmom in socializmom, čemur niso bili naklonjeni. Žal je praznik dela in boj za pravice delavcev bil, je in očitno bo ostal aktualen tudi v prihodnje. Cilj kapital je, da se oplaja, delavna sila pa ostaja pogosto zgolj sredstvo za doseganje tega cilja. Oblike izkoriščanja delavcev se sicer spreminjajo, so manj očitne, s preseljevanjem delavcev iz revnejših delov sveta postajajo globalne, v svojem bistvu pa ostajajo enake. Prizadevanja za dostojno plačilo ob normalnem delavniku, delovnih in bivalnih pogojih ostajajo aktualna in se odražajo v številnih stavkah doma in po svetu.
Kljub navedenim temnim platem 1. maja, je ta dan, ki je dela prost, priložnost, da spustimo vsakodnevne obveznosti, se podružimo s prijatelji in znanci, najdemo čas zase in za družino. Marsikje predvečer 1. maja obeležijo s postavitvijo mlaja in prižigom kresa. Lani smo se tudi na Jami pri Dvoru odločili, da obeležimo ta praznični večer, kar smo letos ponovili in sklenili, da tako ostane tudi v prihodnje.
Jama je od nekdaj veljala za delavsko naselje. Zaposleni v železolivarni so si s skromnim zaslužkom v bližini zgradili hišice na skromni suhokranjski zemlji. Po propadu železarne so mnogi odšli čez lužo, nekatere hiše so ostale zapuščene, redki, ki so ostali, pa so se preživljali bolj ali manj iz rok v usta s priložnostnimi deli pri večjih kmetih v sosednjih vaseh, kasneje tudi »furanjem« lesa za žago. Nekateri so na ta način uspeli kupiti tudi kakšen dodaten kos zemlje in živino, da so se kot »sabenki« prebijali skozi življenje. Po 2. svetovni vojni so se začele postavljati tovarne, prebivalce Jame so skupaj z ostalimi Suhokranjci vozili avtobusi na delo v bližnje in daljne kraje vse do Ljubljane. Jama se je ponovno spremenila v popolnoma delavsko vas. Živina je izginila iz vasi, velik del njivic in travnikov je preraslo grmovje.
Tudi danes si Jamčani bolj ali manj služimo kruh izven domačega kraja. Veseli pa to, da se zapuščene hiše oživljajo, kar nekaj mladih ostaja, nekateri se priseljujejo in se vključujejo v vaško življenje. Tako je za pogostitev vaščanov ob letošnjem mlaju poskrbel eden izmed priseljenih vaščanov. Lepa gesta, ki je vredna pohvale in zahvale.
Zadnje leto se vas krepko širi s t. i. obrtno cono, kjer raste velika proizvodna hala. V njej bo v kratkem stekla proizvodnja visoko tehnološkega podjetja, ki je vodilno v svoji panogi v svetovnem merilu. Gotovo se bo s tem malenkost okrnilo idilično vaško okolje, vendar razvoj in možnost zaposlitve visoko strokovnega kadra doma prinaša vrsto prednosti za širši okoliš. Med razvojem in varstvom okolja, med praznovanjem in bojem za pravice je vedno tanka ločnica. Potrebno je eno in drugo, ohranjati delo in praznovanje, predvsem znati stopiti skupaj v dobrem in slabem, kar se Jamčani trudimo. Z druženjem kot je bilo letos na predvečer 1. maja to ohranjamo in navajamo tudi prihodnje rodove, da bodo tudi v digitalni dobi razvijali takšne navade. Gotovo se naslednje leto ponovno zberemo in skupaj obeležimo praznik dela.
Valerija Vidmar
