Žužemberški grad, katerega gole stene se še zdaj odslikavajo na gladini večno zelene reke Krke, je eden najslikovitejših gradov na slovenskem. Prvo utrdbo na tem mestu je dal pozidati Viljem Savinjski, mož svete Eme. Leta 1295 ga je kupil goriški grof Albert I. Leta 1374, po izumrtju istrske veje rodbine goriških grofov, je grad prešel v last Celjskih grofov. Ulrik II. Celjski je leta 1456 brez dedičev kar umrl in potem so Celjski grofje izumrli. Vse njihovo premoženje so po dedni pogodbi pridobili Habsburžani. Med ostalim tudi grad Žužemberk. Leta 1538 ga je cesar Ferdinand kot deželnoknežjo posest prodal rodbini Auerspergov. Kupila sta ga brata Wolf Engelbert in Jurij Turjaški. V 16. stoletju so zgradili obrambne stolpe in mogočni bastiji. Grad ni igral vidne vloge ne za časa kmečkih uporov, ne za časa turških vpadov. Vendar je Knez Janez Vajkard I. Turjaški, ki je bil svétnik in prvi minister v Habsburški monarhiji (tudi vzgojitelj cesarja Ferdinanda III.), povzdignil v pomemben obrambni steber dežele in pokrajine ob reki Krki. Na ta čas vežejo grad številne zgodbe in pripovedke.
Letos, konec septembra je grad kot v pravljici že sedmič oživel s tradicionalno pravljično nočjo in dnevom na gradu. Seinsenbergensis Tumultus – viteški red Jurija in Volka Engelberta Turjaškega, ki še vednoi živi v okviru TD Suha krajina, je skupaj s prijatelji srednjega veka v soboto 23. septembra pripravil že 7. srednjeveško-renesančni pravljični grajski večer, v nedeljo, 24. septembra pa pravljični dan. Na gradu so obiskovalce sprejeli grajska gospoda, vitezi, grajske gospodične in otroci. Večer je bil ob odprtem ognju namenjen branju pravljic in povesti, srednjeveški glasbi in opazovanju zvezd. Dogodek je bil namenjen otrokom vseh starosti in velikosti. Organizatorji so poskrbeli za pravo srednjeveško vzdušje, saj je bil grad brez električne energije, obsijan le z ognjem na sredini dvorišča, medlimi plamenicami na križiščih poti in čudovitim zvezdnim nebom. Na stojnicah so bile na voljo stare srednjeveške jedi pa tudi novejše, v ognjenih zubljih na ognjišču pa so najmlajši smodili hrenovke in mini klobase.
Ves teden sem se pripravljal na ta dogodek. Nisem se umival, čistil in preoblačil. Za vsako ceno sem hotel čutiti duh pravega srednega veka. Žal je bila gospa žena bolj sodobnega mišljenja in še zdaj ne vem, kako je bilo biti neustrašni vitez ali ulični trubadur tistega časa.
Miran iz Boršta
