Pred septemberskim deževjem smo člani Turističnega društva Ambrus in Turističnega društva Suha krajina Žužemberk izvedli že sedmi pohod od Ambrusa do Žužemberka. Pohodi se menjavajo. Prvo leto smo šli iz Ambrusa v Žužemberk, drugo leto pa iz Žužemberka v Ambrus in tako naprej do danes.
Žužemberk je geografsko nekoliko nižji od Ambrusa, vendar na dolenjskem ne moreš nikoli za gotovo trditi, da so domači hribi višji od sosedovih. Pot je bila dolga, hribovita in naporna. Letos je bila posebnost ta, da med potjo nismo nabirali gob, hitrost hoje pa je bila za nas, s starejšimi gojzarji, vrtoglava. Na izhodišče, v Ambrus, nas je pripeljal avtobus. Tam smo bili deležni prigrizkov iz košarice dobrot in pijače po želji. Potem pa so nas gnali v hrib po asfaltni poti, dokler nismo zapustili zadnje hiše v Ambrusu. Pri cerkvi sv. Petra na Kamnem Vrhu smo smeli splezati na osameli monolit s pomanjšanim Aljaževim stolpom, v katerem je spravljena knjiga obiskov. V Lojzovi zidanici smo imeli pokušino lanskega vina, v Plešivici pa nas je pričakala Jožica, predsednica TD Ambrus, s kartonom pitne vode. Tudi borovničke niso manjkale. Zamenjali smo vodstvo, saj smo prekoračili mejo dveh občin. V občini Ivančna Gorica nas je vodil Lojze Šinkovec, v občini Žužemberk pa Vlado Kostevc. Povzpeli smo se do razvalin cerkve sv. Katarine, kjer je nekoč služboval tudi Primož Trubar, leta 1943 pa je bila cerkev požgana in nikoli obnovljena. Včasih so tukaj kurili kres, zdaj pa je vse zapuščeno in zaraščeno. Pot se naprej spušča po brezpotju in kolovozih, kjer nas je pred Gradencem ustavila prijateljica s polno steklenico življenske tekočine. Po poti proti Žužemberku, kjer je bila naša zadnja postaja, smo že šteli korake, goste iz Ambrusa pa je čakal avtobus na Grajskem trgu v Žužemberku.
V Žužemberku nam je kuharska skupina TD Suha krajina pripravila enolončnico, ki so jo skuhali v litoželeznem kotlu. Hrana in pijača je dišala po domu, prijeten pogovor pa je prekinil avtobus, ki je naše goste iz Ambrusa prehitro odpeljal domov. Tudi mi smo se počasi poslovili z obljubo, da gremo drugo leto obrnjeno: od Ž do A.
besedilo: Miran Jenko
foto: Miran in Vlado
