V smeri proti vzhodu še nismo imeli pohoda. Tako smo združili ideje in moči Turistično društvo Suha krajina, Kulturno društvo Dobrnič in Društvo vinogradnikov Lisec. Nastal je pohod iz Žužemberka na Lisec.
Začeli smo popoldne pred gradom, na Grajskem trgu in se odpravili skozi novo naselje na Zafaro in po rimski cesti do Naralovega pila. Tam smo zavili v gozd in se za Kacenbergom priključili na Vranovo pot. Ko smo prišli iz gozda smo bili že v trebanjski občini. Kmalu smo zagledali kopasto podobo Lisca s »kosmato«, z gozdom poraščeno »glavo« in številnimi zidanicami na njem. Naš prvi postanek je bil v vasi Dobrava pri podružnični cerkvi Marijinega rojstva. Tu sta nas pričakala Majda Gazvoda z domačo pijačo za vse starosti in velikosti pohodnikov, Jože pa nam je predstavil cerkev iz 14. stoletja. Po naselju se imenuje tudi virus Dobrava, ki povzroča mišjo mrzlico. Tako smo Suhokranjci, tudi po virusih, poznani po vsem svetu.
Majda se je ponudila, da nam pokaže bližnjico do zidanice Društva vinogradnikov. Prečkali smo glavno cesto Žužemberk – Dobrnič in se v gozdu zagrizli v hrib. Če mi ne bi bilo nerodno, bi šel kar po štirih, tak klanec je bil. Vsa Majdina pijača je izhlapela in izparela iz nas in, če ne bi bilo kmalu Liške zidanice, bi morali poklicati gasilce.
Društvo vinogradnikov Lisec je kupilo staro zidanico na zgornji poti blizu Piramide, kot se imenuje vrh Lisca. Obnovili so jo, uredili okolico in zdaj imajo tam prireditve v zvezi z vinom in vinogradi. Tu nas je pričakala predsednica Anica Maraž in nas pogostila s čajem in kuhanim vinom. Tudi domači štrudl ni manjkal. Malo smo imeli srečo, da so imeli prejšnji dan degustacijo vin in jim je nekaj te rajske pijače ostalo. Če bi bili še dolgo tam, za nami ne bi ostalo ničesar.
Naše sence so se raztegnile čez vso teraso in to je bil znak, da bo kmalu noč. Morali smo se odpraviti domov. Malo po travnikih, malo po gozdu, malo v dolino pa tudi malo v hrib, kot se spodobi po poteh dolenjskega gričevja. Zgrešili smo Zalisec in Reber in se znašli na Cviblju. Župana ni bilo doma, mi pa smo se razšli na Grajskem trgu v Žužemberku.
Pot je bila dolga trinajst kilometrov in pol in primerna za vsakega, ki ima vsaj malo kondicije. Rekli smo si, da bomo šli drugo leto pol ure prej, da nas ne bo lovila noč. Bomo videli.
sestavil Miran Jenko
fotografiral MJ in Vlado Kostevc
