Konec pomladi je pravi čas za nezahtevne izlete v visoke gore. Klini in jeklenice pa morajo še malo počakati, da se sneg stopi.
Košuta je najmogočnejši gorski masiv v osrednjem delu Karavank. Dolg je okoli 10 km in ima kar šest vrhov visokih več kot 2000 m. Po grebenu Košute teče državna meja med Avstrijo in Slovenijo. Naša stran je prijazna, travnata in položna, avstrijska pa je skalnata in strma. Pri nas je kar nekaj planin kjer pasejo krave, pri sosedih pa preživijo le kače, martinčki in kamnožeri, če jih je še kaj ostalo. Mi smo se odločili za pohod po naši strani od Dovžanove soteske, do Doma na Kofcah. Malo smo se peljali, najhujši vzpon pa smo opravili peš. Dom oskrbuje PD Tržič, leži na 1488 metrih nadmorske in med tednom tako zgodaj tam ni še nikogar. Piha pa tako, da nam ni bilo po volji čakati na zaslužen počitek, malico iz nahrbtnika in pravo gorsko pijačo v obliki pločevinke z zmajem ali zlatorogom.
Nadaljevali smo proti Velikem vrhu in po dobri uri že sedeli na 2088 metrih. Prav zanimivo je, da višje kot smo šli, manj je bilo vetra. Pot je nezahtevna, le sem in tja malo kolena grizeš. Je pa potem nagrada lep razgled na greben Košute, del Julijcev in del Kamniških Alp, ki smo jih videli od zadaj, malo neobičajno za Dolenjce. Proti severu po se razlije pogled na Dravsko dolino v Avstriji in na njihove oblake v ozadju.
Nadaljevali smo malo nazaj in navzdol, potem pa se obrnili spet po grebenu v hrib in na 2094 metrih osvojili Kladivo. Spet enak razgled, nič vetra in voda iz nahrbtnika. Še so nas srbeli podplati, greben pa se je počasi izgubljal v mešanih avstro-slo oblakih. Sledili smo ozki stezi in po notranjem namigu zavili spet v dolino. Srečali smo par gorskih nabiralcev zdravilnih zelišč.
»A, pasete?«, sem vprašal možakarja, ki se je začel hudomušno nasmihati in prikimavati z glavo. Žena se ni dala motiti in je mirno nabirala gorsko travo še naprej. On pa je nadaljeval pogovor in nazadnje pripomnil:
»Dol na planin, tam majo pa dobre žgance z ocvirki pa kisu mlek se da dobit.« Šli smo v smeri njegovega kazalca in res kmalu prišli do planšarije. Zares, žganci so kar sami padli v tisti del telesa pod križem, kislo mleko pa je dobro namazalo pot do tja. Hrana je bila dobra, pastirka je bila prijazna, imeli smo čist svež zrak, takrat so se mi zdele tudi krave prijazne. Kar tam bi ostal. A kaj, ko sta prijatelja imela druge načrte. Pridružil sem se jima na poti v dolino in se skrivaj še zmeraj oblizoval okoli ust.
Res je. Doma je najlepše. Ko tako dremam pred televizorjem z nogami na kavču, se nehote spomnim na nekaj nepozabnih izletov in pohodov. Še bom kam šel in še se bom vračal domov.
Miran iz Boršta
