29. oktobra 1941 je bila v vasi Brezova reber ustanovljena Novomeška partizanska četa. S kratkim postankom pri takratni lovski koči na Frati, je od tam odšla na prvi napad na nemško postojanko na Bučki. To je bilo v noči z 2. na 3. november 1941 in prvi organizirani napad na okupatorja v Sloveniji.
V spomin na ta dogodek se vsako leto iz Prečne, kjer so se takratni borci zbrali, odpravijo pohodniki na nočni pohod na proslavo do Brezove rebri in naprej na Frato. Kasneje so se novodobni novomeški četi priključili še pohodniki iz Dolenjskih Toplic, Straže, Globodola in Žužemberka. Letos je bilo vreme mokro in hladno, a se nas je na Grajskem trgu v Žužemberku vseeno zbralo osem izkušenih pohodnikov. Z nami je bila tudi Even, Stanetova štirinožna ljubljenka in naša dobra znanka z drugih pohodov. Odšli smo ob 15h skozi Klek, mimo Trebče vasi, skozi Tale do Boršta in po spodnji poti do Velikega Lipovca. Med potjo smo bili deležni okrepčil domače kapljice iz prijaznih sodov domačinov ob poti. Pred Velikim Lipovcem smo pri kapelici zavili z glavne poti v gozd in dobro znanega asfalta je počasi zmanjkalo. Dohitela nas je noč, prižgali smo čelke in po blatu, v soju čelne brlivke čmokljali skozi črno hosto; pa še dež nas je začel močiti. Andrej, vodja pohoda nas je varno pripeljal do Brezove rebri, kjer pa letos ni bilo proslave. Tudi na Frati pri spomeniku padlim borcem ne. Očitno je dež pripomogel k temu, da je akcija: »Nič nas ne sme presenetiti!« letos odpadla. Nič zato. V velikem šotoru na Frati je bilo suho in prijetno. Tu smo se preoblekli v suha oblačila iz naših nahrbtnikov. Župan občine Žužemberk, Jože Papež, nas je počastil s šilcem tistega, ki tudi hladno zapeče in pogreje dušo, s toplim čajem pa smo si pogreli telo in mrzle ude.
Slabo vreme je odvrnilo številne pohodnike. Bilo nas je le za poln šotor. Tu se je prejšna leta dogajal velik boj za prostor, kjer bi mogli v miru pojesti klobaso in spiti pijačo. Letos je bilo prostora dovolj. Tudi proslava je potekala v tem šotoru, vodila pa jo je Terezija Potočar, ki nam je povedala tudi nekaj zgodovine o Novomeški četi. Uvodni govor je imel Jože Papež, župan domače občine, slavnostni govornik je bil letos Marjan Križman, predsednik zveze združenja borcev za vrednote NOB. Sledile so recitacije partizanskih pesmi, na harmoniko pa je zaigral Mitja Bukovec. Še bi ostali, a bilo je mrzlo, mokro in pozno. Morali smo si priboriti še prevoz do doma, saj za pohod, blizu štirinajst kilometrov poti nazaj, ni bilo računati. Vse se je dobro končalo. Ni nam bilo žal prezeblih prstov na rokah, mokrih oblačil, strašnih nočnih pošasti med potjo, niti blata na poti.
Mogoče je zadnja vojna že daleč za nami, slovenska vojna je bila kratka, čeprav je prizadela tudi civilne ljudi. Napetosti med prebivalci so vedno večje pa vendar ne smemo pozabiti na grozote svetovnih vojn. Vsa slava gre tistim pogumnim borcem, ki so se uprli okupatorju. Našo svobodo moramo obdržati, ne le mi, tudi naši zanamci in veliki državni voditelji. V slogi je moč.
besedilo in slike: Miran Jenko
