Za četrti Majstrov pohod smo izbrali Nanos, visoko kraško planoto na meji med Primorjem in celinskim delom Slovenije. Najvišji vrh je Suhi vrh 1313 m, a je uro in pol oddaljen od naše planirane poti in ga nismo obiskali. Tudi sicer je bolj malo obiskan, čeprav čez njega vodi Slovenska planinska transverzala.
Ta izlet je bil istočasno tudi ekskurzija aktivnih članov Svetega Petra, ki izvajamo nedeljska dežurstva in s prostovoljnim delom sodelujemo pri vseh delih za boljše počutje v našem lepem zavetišču na Svetem Petru.
Ekskurzijo smo začeli v nedeljo, 2. aprila v Blatnikovem hramu na Dvoru, kjer smo dobili za popotnico celo škatlo ogromnih sendvičev in nekaj osvežilnih napitkov. Bilo nas je 14 in Frenk nas je odpeljal z avtobusom do Razdrtega. Tam smo izstopili, pomalicali in se odpravili peš proti Nanosu. Za vzpon smo izbrali strmo pot, ki je sicer krajša od položne, je pa delno zahtevna in varovana označena pot. Še nekaj let nazaj so bile na izpostavljenih mestih za varovala verige, zdaj pa so jih nadomestili z jeklenicami, kar pa nam ni dosti pomagalo, saj je pot ostala enako strma kot prej. Prav prepadna ni, pozimi in v dežju pa varovala prav pridejo. Za 665 m visoki vzpon do Vojkove koče 1240 m, smo rabili nekaj manj kot uro in pol. Vrh Pleša je še 22 metrov višji in poraščen, da z njega ni nobenega razgleda, mi pa smo imeli dokaj dober razgled s skalne in gručaste delno plezalne poti. Tu zmeraj piha. Tudi nam je nagajal veter s Postojne. Višje smo bili, bolj je pihalo. Vojkova koča pa je v zavetju na začetku prostrane jase, tik pod antenami. Tu smo imeli počitek in preoblačenje mokrih majic.
Mene je zagrabila nabiralna mrzlica in sem si privoščil vrečko čemaža, ki prosto raste v svetlem gozdu na pobočju za kočo. Pred kočo in v njej pa je bilo veliko ljudi, zato smo jo mahnili naprej, proti dve uri oddaljenem Furlanovem zavetišču pri Abramu. Spustili smo se po makadamu in gozdnih poteh na 920 m. Furlanovo zavetišče je več kot 500 let stara turistična kmetija. Večino klopi pred glavno stavbo so podrli in na njihovem mestu napravili restavracijo za sosede Italijane in nedeljske turiste. Planinci smo se drenali na ostanku klopi in na travnatem hribčku pred medvedom. 21 letni in 350 kg težki medved je počival v veliki kletki, zaščiteni z ograjo, da ga morebitni objestneži ne bi poškodovali. Malo smo mu prigovarjali, naj vstane in orjak se je dvignil, tudi na dve nogi in bil je v resnici ogromen. Ne vem kaj je napravil, da je zaprt, a ne bi ga rad srečal na prostem.
Dan je bil lep, sonce prijetno, trava mehka in sočna, a nekateri so imeli mevlo in morali smo naprej. Šli smo proti Vipavi, kjer sta nas čakala Frenk in Marjan z avtobusom. Pot je bila sprva široka, makadamska, kasneje pa je prešla v stezo s kamnitimi stopnicami, šodrom in izpostavljenimi kamni na njej. Vsakih deset korakov sem nehote brcnil kakšnega. Po uri in pol smo prišli v Vipavo. Mirko in Damjan, ki sta bila za nas kar malo prehitra, sta »užgala« daljšo pot čez Plaz in sta čez en pir tudi srečno prišla do nas.
Vipava je naselje v Vipavski dolini, ki leži pod skalnatim Nanosom in ob izviru reke Vipave, ki ima edina v Evropi deltast izvir. Zato so prebivalci zgradili 25 mostov od katerih je najimenitnejši in najstarejši most za Lanthierjevo graščino. Vipava je trg od leta 1367, ko so dobili pravico do svojega sejma. Znana je po številnih gradovih, od katerih smo si s pomočjo direktorja občinske uprave g. Jožeta Papeža Lanthierjevo graščino tudi ogledali. Zaključek smo imeli v gostilni pri izvirih Vipave. Dobro smo jedli in zalivali z domačo pijačo, potem pa smo se morali odtrgati iz prijetnega ambienta in odriniti domov.
Zanimivo, kako znajo nekateri iz vsake mlake napraviti turistično znamenitost in z njo tržiti dobiček. Tudi mi imamo nekaj takih biserov, ki bi jih bilo treba predstaviti širši javnosti in pobrati turistične priboljške.
Miran iz Boršta
