Kot že kar nekaj zadnjih let sva se tudi letos z veseljem odzvala na povabilo Kulturnega društva Dvor in pripravila potopis o najinem zadnjem daljšem potovanju, tokrat o deželi na drugem koncu sveta. Pravijo, da če bi s šivanko preluknjal zemljo v Sloveniji, bi na drugem koncu prišla ven na Novi Zelandiji. Tja naju je odneslo letalo decembra 2023. Vendar je sedem tednov premalo, da bi deželo velikosti Italije raziskal, kot bi si želel. Kot je ura in pol premalo, da bi v fotoreportaži pokazal in povedal vse, kar bi hotel o tej prekrasni deželi, ki nosi čudovito maorsko ime – Dežela dolgega belega oblaka.
Na njena tla sva stopila v Aucklandu, največjem novozelandskem mestu. Po dveh urah striktnih pregledov, tudi šotor sva jim morala pokazati, da na njem nebi slučajno ostali kakšni znaki zemlje iz oddaljenih držav, sva kar ob letališki zgradbi sestavila kolesi in se odpravila proti najini začrtani poti. O t.i. Tour Aotearoa sva prvič slišala od dveh Novozelandcev, ki sva jih srečala pred petimi leti v Avstraliji. Govorila sta o poti, ki povezuje skrajni severni del severnega otoka in skrajni jug na južnem otoku, vmes pa cel kup lepih kolesarskih poti, podeželskih cest, jezer, rek, hribov in vsake toliko tudi morja. Priključila sva se ji kakšen dober kilometer od letališča. Še prej seveda pa sva se v bližnjem marketu oskrbela s hrano in pijačo. In kaj hitro spoznala, da sva prišla v popolno nasprotje kot sva ga dan nazaj zapustila. Doma je bilo mrzlo, kratki dnevi, tukaj toplo in dolgi dnevi, ja pa še to, namesto po desni, sva se morala navadit kolesarit po levi. Po prvih treh precej ravninskih dnevih je sledila lepa kolesarska pot speljana ob reki Waikato, tej pa je sledila kolesarska poslastica, 90 km dolgo večinoma enosledna pot imenovana Timber trail, ki je speljana po stari trasi stare železnice. Danes pa navdušuje kolesarje in pohodnike s prenekaterimi visečimi mostovi, tuneli, neokrnjeno naravo in glasnim petjem ptic. Tudi preostalo na najini poti proti Wellingtonu je bilo podobno, le da je bila kakšna pot bolj zahtevna, pa da nama je kakšen dan ponagajal dež in blato, pa bitka s časom, kot na Mangapurua poti, ki se je je končala ob istoimenski reki, kjer sva morala ob pol dveh popoldan ujeti čoln (jet boat), s katerim sva se odpeljala 30 km nižje na nadaljevanje poti. Severni otok se nama ni izneveril in nama kar nekaj dni popestril z dežjem. Da gre za precej aktivno vulkansko aktiven del sveta je opazno na vsakem koraku, od črnih plaž, do termalnih vrelcev in vulkanskih gora. Večinoma pa so naju obdajali neskončni pašniki. Glavna gospodarska dejavnost te dežele je ravno živinoreja. Otoka naj bi poseljevalo 5 milijonov ljudi in 50 milijonov ovac, goveda pa verjetno ne dosti manj. Presenetila pa naju je prijaznost domačinov, urejenost in čistost, pa tudi divjost in nestrpnost voznikov.
Prečkanje Cookove ožine sva opravila v sončnem dnevu. Nekje dobrih 20 km loči severni in južni otok. Sta si pa precej različna. Po južnem otoku se od severa proti jugu bohoti 500 km veriga Alp. Naju je pot vodila čez čudovita Abel Tasman in Nelson lakes Nacionalna parka do njihove zahodne obale, ki je v osrednjem delu tudi zaščitena kot nacionalni park. Tu so si gore najbližje morju in pot naju je vodila mimo dveh ledenikov, ki segata skoraj do morja. Franz Jozef se konča cca 300 metrov višje. Se pa tudi tu soočajo z hitrim taljenjem ledu in krčenjem ledenikov. Po 21 dneh kolesarjenja si za božič le privoščiva en prost dan v starem zlatokopskem mestecu Reefton in ga preživiva s kopanjem v topli reki. Na poti proti jugu se še nekajkrat kopava v njihovih rekah in jezerih, ki so precej toplejša kot morje. Spoznava kar nekaj sorodnih duš, tudi v dveh Belgijcih in Mehičanu. Zahodno stran zapustiva v mestecu Haast in se čez istoimenski prelaz odpraviva na vzhodno stran Alp. Tam pa spet jezero pri jezeru, tokrat še bolj turkiznih barv, reke, prekrasna kulisa zasneženih gora in kilometre in kilometre lepih poti, pa tudi strmih vzponov in spustov. V turističnem Queenstownu, ki je bil ob najinem obisku polno zaseden, namreč začele so se njihove poletne počitnice, se je kar drlo adrenalinskih navdušencev. Mi dva se v mestecu mudiva le tako dolgo, da počakava večerni parnik, da naju odpelje na drug konec jezera, kjer se zakampirava. Ker je pri njih turistična sezona precej kratka, niso obal jezer in morja zagradili s hoteli. Tukaj vsi kampirajo. Vsaka vas ima kamp, če ne drugega pa šolsko športno igrišče poleti spremenijo v kamp, v Narodnih parkih so običajno lepo urejena brezplačna šotorišča in v večjih mestih pa je kup privatnih in večjih t. i. »Holiday parkov.« In imela sva kar srečo, da naju je na poti ob Alpah spremljalo lepo vreme, tako sva lahko pri jezeru Pukaki ozrla v vsej svoji lepoti najvišji novozelandski vrh Mt. Cook. Iz turističnega Tekapoja, ki leži od istoimenskem ledeniškem jezeru sva se počasi odpravila proti vzhodu in po dobrih 6 tednih končala s kolesarjenjem. Sledil je še obisk prijateljev z Gorenjske, ki živita tam doli že več kot 10 let in sta nama marsikaj povedala o tej deželi in njenih prebivalcih. Maorov, prvotnih prebivalcev, je samo 17 % in še ti so v glavnem živeči na severnem otoku. Delovne sile zaradi močno razvitega kmetijstva primanjkuje. Mladi ljudje odhajajo izzivov željni v bližnjo Avstralijo ali Evropo. Ameriški stil življenja se tudi tukaj nezadržno širi, čeprav se vlada trudi na vse pretege, tudi z izgradnjo teh kolesarskih stez, da bi ljudje živeli bolj zdravo in aktivno. Midva sva uživala v njihovem avokadu in domačem sladoledu, bolj kot v hamburgerjih. Drugače pa veljajo Novozelandci za ene izmed najsrečnejših ljudi na svetu. Zdravstvo, šolstvo je dostopno vsem. Zaslužijo dobro, cene pa niso tako pretirano višje kot pri nas. Midva sva rekla, da jo še obiščeva. Čez 10 let, ko bova upokojena, si bova dol sposodila avtodom in si vzela 3 mesece časa, kolikor lahko dobiš vizo, ter jo še podrobneje raziskala.
Dvor, 17. 1. 2025
Besedilo: Suzana in Renato Andrejčič
Foto: Jadranka Meglen
