Mirna Gora - Podstenice - Sv. Peter - Dvor - Suhokranjske novice
Mirna Gora – Podstenice – Sv. Peter – Dvor, 19. 04. 2017

Letos je bil že 23. pohod z Mirne gore na Svetega Petra, ki ga je, kot zmeraj na Velikonočni ponedeljek, pripravila planinska skupina Dvor. Pot ni zahtevna, se pa vleče po makadamskih cestah v roških gozdovih v nedogled. To je eden prvih daljših pohodov v letu in šest do sedem  urna hoja zahteva precej kondicije, dobro uhojeno obutev in čvrste noge. Da o dobri volji in vztrajnosti niti ne govorim. Ko smo se zagrizli v zadnji hrib pod vrhom Svetega Petra, je bilo videti kar nekaj utrujenih obrazov pa tudi sam sem se pošteno oznojil.

Velikonočni pohod smo začeli na Dvoru in se ob svitu odpeljali z avtobusom na Mirno goro. Kljub deževnemu tednu se nas je zbralo 40 pohodnikov. Na Mirni gori pa se je pridružil še Stane s svojim črnim kodrastim kosmatincem.

Mirna gora je 1047 m visoki kopasti vrh na Belokranjski strani Kočevskega Roga. Razgleda nima, ker je vrh poraščen z gozdovi in mi ga nismo obiskali. Naše kurjenje velikonočnih dobrot smo pričeli izpred planinskega doma na 1000 metrih nadmorske višine. Spuščali  smo se po makadamskih cestah in križiščih, kar malo preveč, saj smo vmes morali večkrat v hrib nadoknaditi izgubljeno višino. Križišča so v Rogu vsa enaka, zato so markancisti PS Dvor že dan prej pripravili tablice z rdečimi puščicami in napisom Sveti Peter. Puščic je bilo dovolj, indijancev pa nismo videli.

Prvi počitek je bil na Jelenici, kamor je Vaso pripeljal kanister čaja. Ob hrani iz nahrbtnika nam je bila to prava gostija. Neki nergači so se kmalu odpravili naprej in razbili strnjeno skupino, mi pa smo še malo počivali. V Podstenicah, pri Čebelarskem domu, smo imeli drugi postanek. Leta 2000 so člani Čebelarskega kluba iz Straže vzeli v najem prazno gozdarsko hišo in v njej s prostovoljnim delom uredili čebelarski muzej. Škoda, da je bil dom zaprt. Tretjič smo se ustavili na Primožu, kjer nas je že čakal Vaso s čajem. Spet kratek počitek, spet smo grizli ostanke velikonočnih dobrot iz nahrbtnika in zalivali s toplim čajem. Od tod se cesta bolj dviguje kot spušča in zahteva spočitega pohodnika, kar pa nam ni bilo ravno dano. Tukaj se je krepko poznala dolžina poti. Kar ni je hotelo biti konca, za vsakim ovinkom je bil še en ovinek, oznake, ki bi kazala na vrh Svetega Petra pa nikjer. Če bi se Vaso pripeljal mimo, bi se kar z njim odpeljal naprej tudi, če bi moral sedeti na praznem kanistru čaja.

Končno lesena postaja za pesek in tista majhna hudo pričakovana oznaka za vrh. Pot do vrha mi je dobro znana, saj smo tu večkrat nosili material za obnovitrev zavetišča, hrano in pijačo pa orodje in žeblje. Na vrhu so nas pričakali dežurni prijatelji, ki so odprli zavetišče, zakurili ogenj v paviljonu in nas postregli s prijaznimi pogledi. Pričakal nas je tudi župan občine Žužemberk s soprogo. To pomeni, da je bil naš pohod zelo pomemben in odmeven. Zadnji so prišli markancisti s šopom puščic na tablicah, ki so jih med potjo odstranili in tako za nami počistili oznake za naš pohod.

Ves čas smo imeli lep dan, sonce je sijalo skozi goste veje roškega gozda, a vročine ni bilo. Z nami so bili tudi pohodniki drugih planinskih društev, razgleda pa ni bilo ne vem kaj. Tudi z vrha ne. To pa še ni bilo vse. Morali smo se spustiti do Dvora, kjer so nas po več kot 31. kilometrih čakali naši jekleni konjički.

Miran iz Boršta

Foto: Mitja Križe



Prijava na elektronske novice

Tedenske novice na vaš e-mail naslov.




Suhokranjske novice
Medij Suhokranjske novice je vpisan v razvid medijev Ministrstva za kulturo RS pod številko 2335.
Kontakt

info@suhokranjske-novice.com

Powered by 3RZ.si

Namen in cilj portala

Portal je namenjen obveščanju in izobraževanju prebivalcev na območju Suhe krajine (občine Žužemberk in okolice) z vsem, kar se v njihovi bližini dogaja in kar je v javnem interesu. Cilj portala je ažurno objavljanje objektivnih in celovitih informacij, ki so v skladu z Zakonom o medijih (Zmed).

×
#dogaja