Lynn Marie Hrovat Rink v Žužemberku

Lynn Marie, ena najbolj znanih harmonikark v Ameriki, se rada vrača v kraje njenih prednikov. Njen dedek , Miha Hrovat, je v Ameriko prišel iz Zagradca in s seboj prinesel diatonično harmoniko,veliko slovenskih pesmi in ljubezni do domovine. Babica Johana Vidic pa je prišla iz Drašče vasi. Preselili so se v Cleveland, kjer je še zdaj največ slovenskih zdomcev. Slovenska glasba se je tam prijela, se prilagodila drugim slogom, dobila tudi nove instrumente. Poleg harmonike, kitare in basa še saksafon, bendžo in bobne pa tudi druge popularne instrumente. Že kot majhna deklica se je Lynn Marie začela učiti pesmi stare, nikoli pozabljene domovine in njenih besedil.

Sobotni koncert je začela z malo prirejenim besedilom skladbe Johnnyja Casha Daddy sang bass in nadaljevala s slovenskimi in ameriškimi polkami in valčki. Za boljši stik z obiskovalci, je njene stavke v domači sleng sproti prevajal simpatični Matej, ki je tudi sodeloval pri nekaterih pesmih. Lynn Marie je na oder povabila kar nekaj svojih prijateljev: Kathy Zamejc Vogt, Edija Rodicka in Ansambel Novi spomini.

Kathy Zamejc Vogt, kadar ni v Žužemberku, živi v Kanadi. Leta 1982 je začela igrati diatonično harmoniko in moram priznati, da ji kar dobro gre. Kathy je z Lynn Marie posnela v Nashvilu tudi ploščo “The Girl Next Door”. Tudi sicer sta dobri prijateljici.

Edie Rodick III, ki je danes pel in igral bendžo, je začel že zelo zgodaj kot bobnar v očetoven harmonikaškem orkesrtru. Kot je bilo videti, sta z Lynn Marie že dolgo prijatelja. Edie išče svoje korenine, ki jih je pustil njegov prednik Rodič nekje v okolici Novega mesta in bo zelo hvaležen vsake informacije o kakih Rodičih iz teh krajev.

Večer se je razživel z narodnozabavnim ansamblom Novi spomini, ki je prišel v Žužemberk iz Bele Cerkve, v občini Šmarješke Toplice in se z Lynn Marie poznajo že kar nekaj let. Skupina deluje že od leta 2006 in je do zdaj izdala štiri albume. Večer so zabelili vsi nastopajoči s skupnim programom, tako, da smo tudi obiskovalci sodeloval pri petju priljubljenih viž našega Lojzata Slaka in proti koncu tudi  plesali na tisto malo prostora, ki ga nudi naša premajhna kletna dvorana.

Bilo je lepo. V zimsko hladni kletni dvorani žužemberskega gradu, nas je prijetno ogrela zamejska domača pesem. Bojim se, da imajo tujci našo pesem raje kot mi sami, da je tam bolj cenjena. Ali je res tisto kar je doma samo za doma?

Miran iz Boršta