Zadnje dni me prijatelji sprašujejo, kaj je s Turističnem društvom Suha Krajina. Pravim jim, da delamo, da smo aktivni. Res smo zdaj brezdomci, odselili smo se z žužemberskega gradu, a gostujemo v drugih krajih.
Na povabilo Turistične zajednice grada Koprivnica smo se udeležili enega največjih srednjeveških festivalov v Evropi. Vsi, ki kaj pomenijo in znajo na pravilni način predstaviti srednji vek, so bili tam. Manjkali so samo prebivalci otoških dežel Evrope, tudi Španci, Nemci in Avstrijci.
Prvi dan, v četrtek, so domači prostovoljci postavili prizorišče, pripravili nekaj programa, popravili napake in v petek zagnali dogodke v živo. Večina udeležencev je v petek dopoldne pripravila svoj tabor, popoldne pa se je začel program ki se je odvijal na dveh prizoriščih. Na kraljevem odru smo tudi mi plesali srednjeveške plese, ob prisotnosti kralja in kraljice festivala. Na Viteškem odru pa so se odvijali boji in dogodki, ki so zahtevali več prostora. Slovaška skupina Hektor, je tam vsak dan izvajala viteške turnirje z vitezi na konjih,
igrali smo Renesančni ragbi ob vzpodbudi mladih deklet v belih haljah in z vejicam priročnega zelenila v rokah. Sokoli in sove so preletavali prizorišče in na klic prileteli nazaj v objem lastnice. Prsteki (Prstki), najmlajši predstavniki srednjega veka in renesanse so odigrali simpatično predstavo o pogledu na stare čase na svoj edinstven način. Pastirica je dvakrat na dan po celem prizorišču pasla gosi ob pomoči psa. ki je večino dela opravil sam, tudi družba gobavcev je imela svojih pet minut. Dogodkov je bilo toliko, da bi lahko srečanje trajalo ves teden pa bi še katerega zamudil.
Letos je bila glavna tema »Živali« in obeleženje 750 letnice prve omembe Koprivnice.
Potujoči trgovci so vsako leto prisotni, prav tako pivo, vino in vrsta drugih izdelkov z dodatkom kopriv. Tudi v medu so ponujali koprive. Pogrešal sem špinačo iz kopriv, na vrhu pa jajce na oko. Tega pa niso ponujali. Včasih pomislim, da bi tudi mi imeli dogodke v povezavi z lipami, ajdo in gozdnimi sadeži.
Bilo je vroče in naporno, vendar z mislijo, da nas poznajo v krajih, ki so bili v starih časih zelo daleč od nas, da nas vabijo na njihove prireditve, da vzdržujemo prijateljstvo z ljudmi, ki bodo večkrat prišli k nam na obisk, potem je vsak napor vreden svojega znoja.
sestavil in naslikal: Miran Jenko
