Na vremensko čudovito prvo novembrsko soboto, 2.11.2024, smo se člani Planinske skupine Dvor odločili za dlje časa načrtovan obisk visokogorja. V zgodnjih jutranjih urah smo se odpeljali do Rudnega polja, kjer smo začeli vzpon proti našemu prvemu cilju, ki je bil Veliki Draški vrh. Pot smo začeli po gozdni cesti, ki poteka med prostranimi smrekovimi gozdovi, po katerih je Pokljuka poznana daleč naokoli. Kmalu smo zakorakali na planinsko stezo v smeri Vodnikovega doma, ki stoji ob poti proti Triglavu. Pot po gozdu nas je vodila rahlo navkreber, mestoma pa tudi malo navzdol, da smo se potem lahko ponovno povzpeli. Kmalu se je gozd začel redčiti, smreke so zamenjali macesni, na katerih so se bleščali s soncem obsijani ostanki oranžnih iglic. Mnoge so namreč že odpadle in drevesa prepustile jesensko zimskemu počitku.
Po kakšni uri in pol hoda smo prispeli do jase Jezerca, kjer je na voljo pitna voda in klopce, zato smo si tu privoščili postanek za zajtrk in uživanje v jutranji svežini visokogorja. Sledil je vzpon na Studorski preval, kjer se nam je odprl lep razgled na bohinjske hribe. Od tu smo se usmerili desno in se med ruševjem po neoznačeni, toda dobro uhojeni stezi začeli vzpenjati proti Velikemu Drškemu vrh. Po skalnatem pobočju je bilo potrebno nekaj pazljivosti, v nadaljevanju pa se je steza boj ali manj zložno vzpenjala proti vrhu. V čudovitem sončnem vremenu so se odpirali lepi razgledi po različnih pobočjih Julijskih in Kamniško Savinjskih Alp vse do Karavank. Na vrhu, ki je visok 2243 metrov, se je pred nami kot na pladnju odprl pogled na naš najvišji vrh, Triglav, z obema postojankama, Planiko in Kredarico.
Po krajšem počitku smo se začeli spuščati proti Srenjskemu prevalu. Mestoma razmeroma ozka steza nad steno je zahtevala malo več pazljivosti, na nekaterih delih so bile za bolj varen korak v pomoč jeklenice. Čudovito modro nebo, topli sončni žarki in krasni razgledi na vse strani, ki jih je obogatil naš vodnik Rajko z opisom imen vrhov in dolin ter njihovih značilnosti, so nas spremljali vso pot. Če je bilo na Velikim Drškem vrhu razmeroma malo obiskovalcev, saj nobena od pristopnih poti ni markirana, pa se je na Viševniku, 2050 metrov visokem vrhu, ki je bil naš drugi cilj, dobesedno trlo obiskovalcev. Vrh je bil premajhen za čete, ki so prispele do tja, zato so se razporedili še naokrog ali pa kmalu zapustili vrh, podobno kot mi, saj smo se razgledov naužili že na prejšnjem vrhu in spotoma.
Spust v dolino po precej strmi poti je zahteval malo več obremenitve kolenskih sklepov, vendar smo ga brez težav premagali in se mimo smučišča spustilo nazaj na Rudno polje, kjer smo zaključili naš izlet. Vtise smo zaokrožili na sončni terasi hotela, se zahvalili vodniku in šoferju ter izmenjali nekaj idej za naslednji planinski izlet. Kdo ima hribe rad, se vrača tja znova in znova ter občudujete lepote prostranega sveta, ki se odpira nad gozdno mejo in vsakem letnem času ponuja drugačne lepote našega stvarstva. »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.« ja zapisal naš vrhunski, žal prezgodaj preminuli, alpinist Nejc Zaplotnik v svoji knjigi Pot. Člani Planinske skupine Dvor cilj nosimo v sebi, saj je še vrsto poti, ki jih želimo obiskati. Ta cilj z veseljem delimo z vsemi, ki se nam boste pridružili.
Valerija Vidmar, Planinska skupina Dvor
