V nedeljo, tri dni pred Martinovim godom, smo v organizaciji Turističnega društva Suha krajina odšli na pohod iz Žužemberka na grad Šumberk. Zbralo se nas je nekaj čez štirideset, seveda s pomočjo Planinskega društva Rega Log – Dragomer. So blizu Ljubljane, v grbu imajo žabo in jim je šlo kar dobro od nog.
Ob devetih smo po kratkem nagovoru predsednika TD odšli v hrib, po kolovozu in brezpotju do Rebri, kjer je bil kratek postanek. Nadaljevali smo do vasi Vrtače, od tam pa v gozd in naprej mimo vasi Arčeljce spet v hrib do kapelice. Od tu se je že videl 540 metrov visoki hrib na kateren stoji cerkvica svete Katarine in razvaline gradu Šumberk. Še malo in bili smo v vasi Gorenji Podšumberk. Zavili smo v hrib proti gradu. Listje je šumelo pod nogami in prav gotovo je grad dobil ime po šumenju jesenskega listja v bregu pod njim.
Grad je v zelo slabem stanju, vidijo se ostanki obzidja in romanski, v poznogotski dobi predelan palacij z debelimi stenami, ki jih tudi zob časa ni mogel uničiti. Vlado, naš vodnik in organizator, nam je povedal zgodovino gradu in nekaj anekdot o gradu, ki krožijo med domačini. Šumberk je en najstarejših in najpomembnejših gradov na Kranjskem. Zgradila sta ga dva brata velikana, ki sta imela samo eno kladivo. En brat je klesal kamen za Šumberk, drugi pa je kopal temelje na sosednjem hribu za grad Kozjek. Potem je prvi brat vrgel kladivo priti Kozjeku in je drugi brat klesal kamne, prvi pa je zidal. Tako sta se bratsko menjavala v klesanju in zidanju. Nisem več siguren, kaj je imel pri zidavi zraven Majnhard Šumberški, ki mu tudi pripisujejo graditev gradu Šumberk. Najbrž je kaj prizidal, tako kot sta Engelbert in Volk Turjaški leta 1463 grad na novo pozidala, ga utrdila in ga pripravila za obrambo. Grad se je v prvi polovici 15. stoletja skrivnostno porušil in še zdaj nihče ne ve zakaj. V 17 stoletju pa so ga obnovili. Žal se je zla usoda gradu ponovila. Grad je spet v razvalinah.
Spustili smo se v vas, kjer smo v bili v »Drveni kafani« deležni osvežilnih napitkov in odlične jote. Po okrepčilu so se nekateri odpeljali domov, tudi gasilci so vozili, večina pa nas je po pribljižno isti poti odšla nazaj v Žužemberk. Tudi letos smo zaključili na degustaciji potic, ki so jo pripravile aktivne članice Društva kmečkih žena Žužemberk. Dan je bil lep, ves čas smo imeli lep razgled predvsem na vinske gorice na Liscu. Od tu najbrž tudi ime Martinov pohod.
Miran iz Boršta
