Bližnji vzhod si mnogi med nami zgodovinsko predstavljamo kot »Kristusovo deželo«, ki si jo, še posebej v božičnih dneh, ko praznujemo Jezusovo rojstvo, precej idilično predstavljamo s hlevčki, pastirji, kamelami ipd. Naš sokrajan Renato in njegova Suzana, Dvorjanom in okoličanom že dobro poznana avanturistična »bikerja« in svetovna popotnika, sta se odločila in lani ta konec sveta obiskala ravno v adventu. Kot sta nam predstavila na potopisnem predavanju na Dvoru 10. 2. 2023, se za ta konec sveta nista odločila zaradi svetopisemskih zgodb, ampak ker ju je navdušila relativno nova kolesarska trasa Jordan Bike Trail in ker sta računala, da bo v decembru vreme naklonjeno tako kolesarjenju, turističnim ogledom, pa tudi sončenju in kopanju. Vreme jo je malo zagodlo in ni bilo tako toplo kot je običajno ta čas, ne glede na to, pa je bila pot čudovita, polna nepozabnih spoznanj in doživetij.
Jordan Bike Trail je kolesarska pot, speljana od severa do juga Jordanije, dolga preko 700 km z blizu 20000 višinskih metrov vzponov in spustov. Leta 2015 je bila speljana pešpot, nekaj let za tem pa še kolesarska trasa prav z namenom povečanja obiska turistov, ki jih privlačijo malo drugačni načini spoznavanja dežela. Jordanija, ki je dobila ime po znameniti reki Jordan, je med najbolj obiskanimi turističnimi destinacijami na svetu, saj ima izredno bogato zgodovino in vrsto naravnih lepot. V Jordaniji je bila zelo razvita civilizacija že davno pred našim štetjem, zato je celotna država eno samo arheološko najdišče, kar je kot sta nam povedala Suzana in Renato, videti na vsakem koraku in tudi v številnih muzejih. Jordanija ima eno iz med sedmih čudes sveta, znamenito Petro, katere začetki segajo okrog 10000 let v pradavnino. Dobro je poznano tudi Mrtvo morje, dejansko jezero, ki leži več kot 400 metrov pod morsko gladino in kjer se zaradi desetkrat večje slanosti od običajnih morij, ni mogoče potopiti. Na žalost se zelo hitro krči zaradi zmanjševanja pretoka Jordana, ki se kot glavna vodna žila močno izkorišča za namakanje pri pridelavi oliv, paradižnika, agrumov, če omenimo le nekaj kultur, pri katerih pridelavi je Jordanija vodilna v svetu. Tudi sicer je voda v tej deželi prava dragocenost, saj so drugi v svetu, ki imajo najmanj vode na prebivalca. Čeprav se oblast in politika tega zavedata in iščeta rešitve, v običajnem življenju tega ni čutiti razen pogosto pri ceni vode, za katero je na turističnih točkah potrebno odšteti kar nekaj evrov v jordanskih dinarjih. Kot je značilno za muslimanski svet, so tu ključne sposobnosti barantanja, cene na artiklih kot jih poznamo v zahodnem svetu so prej posebnost kot pravilo.
Naslednja pomembna znamenitost, ki jo ne spusti noben obiskovalec Jordanije, je Wadi Rum ali Dolina lune, znamenita dolina, kjer se stika rdeča puščava in prelepo gorovje. To je le drobec utrinkov o Jordaniji, ki sta jo naša predavatelja spoznavala trideset dni na kolesu. Ob popotovanju po tej deželi sta seveda srečala ogromno novih ljudi, tako domačinov kot tudi njima podobnih popotnikov. Pretežno muslimanska država je do turistov izredno prijazna in varna. Za to ima precej zaslug oblast, ki je za razliko od ostalih dežel v tem koncu sveta zavzela nevtralno držo, ne spušča se v konflikte, za muslimanski svet je tudi relativno liberalna, kar se pozna tudi med običajnim prebivalstvom. Do turistov so gostoljubni, tudi žene in dekleta so dobrodošle. Kljub vsem lepotam in gostoljubju dežele pa sta naša kolesarja, da sta prepotovala deželo po cestah ter običajnih in manj običajnih poteh po puščavi, morala večkrat stisniti zobe, da sta premagala vzpone in spuste, mraz, veter, dež in pse, ki so bili na njuni poti največja nadloga. Teh je neverjetno veliko, povsod, ne samo na območjih s pastirji in ovcami, se prosto sprehajajo in kolesarji so jih prav privlačen plen. Podobno tudi kakšni najstniki, ki v turistih vidijo kar bankomate in če to niso, jim ne izražajo ravno dobrodošlice.
Skratka v tridesetih dneh sta Suzana in Renata dodobra spoznala deželo, ostali so številni lepi spomini, nove navezave s podobno mislečimi popotniki, drobni slabi trenutki, tudi z letalom ob pristajanju, ju ne bodo odvrnili od naslednjih potovanj. Prav gotovo bosta z nami tudi v bodoče delila svoja doživetja, za kar si jima v imenu Kulturnega društva Dvor in številnih obiskovalcev iskreno zahvaljujemo. Gotovo se bo kdo med njimi odpravil v Jordanijo, nekateri pa so tu že bili in so obujali spomine, pa tudi ugotavljali, česa vse ob turističnem obisku dežele ni mogoče videti in spoznati. Tudi zato so takšna potopisna predavanja vedno zanimiva.
Besedilo: Valerija Vidmar, članica Kulturnega društva Dvor
Foto: Jadranka Meglen
