Spet sončno jutro, 5.marca smo se zbrali pri kapelici in Stane je napovedal; Gremo na Mirno goro! Z avtomobili do Planine, od tam pa peš. Planinski dom je odprt.
Prav, ena je sicer nekaj godrnjala, da so se menili za drugo smer. Pa kaj…Pa se ustavimo na Planini, kjer so nekoč Kočevarji izkrčili gozd, požgali štore, zgradili hiše, cerkev, ujeli vodo v korita in bivali…Vas so imenovali Stockendorf, kar lahko preberemo na ohranjenih spomenikih na pokopališču pri cerkvici sv. Elije.
Gor smo koračili po cesti, uživali ob pogledu na rastišča teloha, ocenjevali lepe bukove gozdove. Tod se res pozna strokovna gozdarjeva roka, no, žaga…Mitja ima lepe mladostne spomine na družinske piknike tu gori, nekateri na šolske izlete. Saj je bilo kar priročno, z vlakom do Semiča, pol pa gor. Ja, šolarji so bili včasih bolj utrjeni.
V lepo urejenem gostišču smo spili čaj ali kavo, srečali znance, iskali v daljavi Karlovec in Zagreb, šli mimo zeliščnega vrtička po pravi planinski poti dol. Malo vrtoglavo in blatno, a kar smelo. Pomudili smo se ob napisih gozdne učne poti, opazili hudourniško strugo, izvire.. Pri avtih pa pokušina Mirtičevih odličnih piškotov in zeliščnega napitka in domov.
Rečemo, lepo je bilo. Stane je odličen vodič. Ja, na Kmetih marsikaj stoji …
Zora Može
