Za četrtek, 23. junija 2016, je bila vremenska napoved ugodna, nalašč za izlet v visokogorje. Ni nas bilo potrebno prositi in utečena skupinica planincev se nas je zbrala zgodaj zjutraj pri Andreju na Dvoru. V Žužemberku smo pobrali še Jožeta in se odpeljali v Vrata proti Aljaževem domu 1015 m visoko. Trije upokojenci in Viki, ki je moral za ta dan vzeti dopust, smo jo peš mahnili mimo Aljaževega doma proti, kaki dve uri oddaljeni Lukni, prelazu iz doline Vrat, v dolino Trente, med Triglavom in Pihavcem. Pot se v začetku počasi dviguje po gozdu in grmičevju ob Triglavski Bistrici, kasneje pa bolj strmo cik-cak po melišču in tik pred Luknjo nas preseneti celo nekaj jeklenic. Ves čas se vidijo vrhovi Julijcev: na desni Bovški Gamsovec, Stenar, Dolkova Špica, Škrlatica; na levi pa mogočna več kot 3 kilometre dolga in kilometer visoka Triglavska stena s Sfingo, Ladjo, Triglavom, Cmirom in Begunjskim vrhom. Še več jih je, a na njih ni napisov, jaz pa si vseh nisem zapomnil.
Po zelo kratkem postanku, toliko, da smo iz termovk in plastenk nadoknadili nekaj izgubljene tekočine, smo nadaljevali naš pohod na desno, strmo na Bovški Gamsovec. Zelo hitro smo pridobivali višino. Pot mi je tekel po hrbtu, kapljal z obraza in rok, še dobro, da imajo palice zanke, drugače bi mi spolzele iz rok. Na prehodu v dolino Kriških podov, smo pustili palice in poplezali proti vrhu. Gor pa smo si privoščili pravi počitek z malico in prekrasnim razgledom na vse strani.
Bovški Gamsovec s svojimi 2392 metri je izrazit vrh v grebenu, ki se vleče od Pihavca proti Stenarju. V zgornjem koncu doline Vrat padajo strme stene in travnata pobočja, na drugi strani proti Kriškim podom so razbite visoke škraplje. Na severu se z vrha znižuje greben proti prevalu Dovška vratca, na jugu pa proti Luknji.
Z vrha je prelep razgled, zlasti na bližnjo okolico. Od tod je najlepši pogled na Triglav in na njegovo severno steno, na nasprotno stran pa na prostrane razbrazdane Kriške pode s tremi Kriškimi jezeri in Pogačnikovim domom, četrto jezero pa je vedno pod snegom. Okrog Kriških podov se vrstijo Stenar, Križ, Kriški rob, Razor, Planja, Kanceljni, Goličica, Glava pod Planjo in Šplevta. Zadaj pa so mogočni vrhovi Prisojnik, Mangart in Jalovec. Na večini teh vrhov sem že bil. Videl se je tudi Kanjavec, Srebrnjak, Bavški Grintovec pa še in še. Kar tam bi ostal.
Hoteli smo nadaljevati na Stenar, a je bilo videti še preveč snega v osojnih predelih, na stezah pa nobenih gazi. Odločili smo se za sestop čez prelaz Sovatna. Tudi tu je bilo videti zasnežene predele. »Če bo preveč nevarno, se vrnemo in gremo po isti poti kot smo prišli«, smo si rekli in odplezali proti Dovškim vratom in nadaljevali po gnilem snegu v dolino Vrat. Steza se strmo in naporno vleče preko visokih naravnih stopnic in ozkih polic, varovanih s klini in jeklenicami, mimo snežnih zaplat do prvega grmovja in blagodejne sence. Do Aljaževega doma je bilo še daleč in pijače nam je že počasi zmanjkovalo, je pa tam pasal kozarec piva.
Aljažev dom stoji ob robu gozdne jase v zgornjem delu doline Vrat. Imenuje se po Jakobu Aljažu (1845-1927), župniku z Dovjega, skladatelju in planinskem piscu, ki ima velike zasluge za razvoj slovenskega planinstva in v odporu proti potujčevanju triglavskih gora. Jakob Aljaž je postavil prvo leseno kočo, ki so jo odprli 9. julija 1896, potem pa je na planoti pred sedanjim domom zgradil prvi Aljažev dom, ki so ga odprli 7. avgusta 1904. Dom je porušil plaz z Dolkove špice, Aljaž pa je takoj organiziral gradnjo novega doma na sedanjem, varnejšem mestu.
Na več mestih med potjo smo videli Knafličeve markacije in rdeče puščice. Ne boste verjeli, v vzhodnem grebenu Razorja pa smo videli tudi glavo indijanca.
Miran iz Boršta
