V nedeljo, dne 15. marca, smo se odpravili na drugi Majstrov pohod. Izpred Blatnikovega hrama smo se z Lojzetovo popotnico osvežilnih pijač odpeljali z osebnimi avtomobili do vasi Podkum. Od tam nas je Čunga vodil na Kum. Capi, ki težko hodi počasi, je kmalu povedel kolono osemnajstih popotnikov po asfaltirani cesti proti vrhu Kuma. Nekje na koncu vasi Mali Kum se blatni kolovoz odcepi od asfalta in se postavi vse skupaj bolj pokonci. Pri kapeli svete Neže smo se srečali s snegom, pomešanim z blatom in pot je postala precej spolzka. Mraz, ki nas je spremljal do tu je kar naenkrat ponehal in začelo se je slačenje odvečnih oblačil. Najraje bi se slekel do majice s kratkimi rokavi pa je nekajkrat prav ledeno zapihalo in sem raje ostal do vratu zapet v zimskem anoraku. Hodili smo po gozdu, med blatom in snegom, med zvončki in telohom, proti vrhu pa je bilo vedno več snega, pot pa ledena in drseča.
Na vrhu 1220 m visokega Kuma je cerkev svete Neže, ki je bila zgrajena v srednjem veku, po požaru okoli leta 1600 pa obnovljena in je že nekaj let romarska cerkev. Znana je Kumska nedelja, to je prva nedelja po sv. Jerneju oziroma zadnja nedelja v avgustu. Zraven cerkve je kamnit turen, pod njima pa planinski dom na Kumu, ki so ga iz nekdanje mežnarije po osvoboditvi preuredili trboveljski planinci, leta 1948 pa uradno odprli kot planinski dom. Kočo in depandanso še zdaj upravlja PD Trbovlje in je celo leto dobro obiskana. Na vzhodnem vrhu. tam, kjer je še leta 1961 stala cerkev svetega Jošta, stoji zdaj RTV oddajnik. Menda sta si bila Neža in Jošt zelo všečna in sta se med seboj dobro razumela, kar je šlo tedanji oblasti v nos in so cerkev svetega Jošta kratko malo porušili. RTV oddajnik je hotela porušiti naša nekdanja JLA, kar pa jim ni uspelo.
Kum, z oddajnikom in cerkvijo se vidi skoraj iz cele Slovenije, tudi z našega Svetega Petra. Žal pa nam ni bilo dano videti prav ničesar, niti svetega Petra, kaj šele cele Slovenije. Megla in oblaki, ki so se podili v vetru, so celo velikanski RTV stolp vsake toliko ovili v nevidno kopreno. Škoda.
Po okrepčilu in osvežilu, smo se po več ali manj isti poti vrnili v Podkum, do avtomobilov in na naše izhodišče v Blatnikov hram. Med potjo smo se drsali po spolzki stezi, nabirali spomladansko cvetje in se pogovarjali o naslednjem Majstrovem izletu, ki pa je še skrivnost. O tem pa jeseni ali drugo leto.
Miran iz Boršta
