Letošnja velika noč je bila relativno zgodaj, že 5. aprila. Še teden dni pred njo je bilo na Mirni gori okrog 60 centimetrov snega, veliko podrtih dreves, dom nedostopen in brez elektrike. Tradicionalni velikonočni pohod iz Mirne gore na Sveti Peter, ki ga Planinska skupina Dvor pripravlja že več kot tri desetletja, je bil še v začetku velikonočnega tedna pod vprašajem, čeprav so neugodni vremenski pogoji le enkrat prekinili tradicijo pohodov. Trud gozdarjev in članov Planinske skupine Dvor, ki so odstranili podrta drevesa na poti ter neverjetno toplo vreme na velikonočni vikend, ki je v treh dneh stopilo praktično vso snežno odejo, je ustvarilo skoraj idealne pogoje za pohod.
Približno 120 pohodnikov je nekaj po 7. uri zjutraj na Mirni gori obsijalo zgodnje jutranje sonce in temperatura kar 10 stopinj Celzija. Razen par kupov napluženega snega o zimi ni bilo več sledu. Vodja Planinske skupine Dvor Martin Fabjan je pozdravil pohodnike in podal usmeritve glede oznak na poti do cilja. Kot je dejal bolj ali manj vse po starem: nespremenjena trasa, postojanke s čajem ob poti, spremstvo za morebitne težave na poti. Kljub ustaljeni poti pohod postaja vedno bolj privlačen. Razpoložljiva mesta se hitro zapolnijo, vedno več je mladih in dobrih pohodnikov iz različnih krajev. Kočevski Rog ima nek čar, ki ga drugje ni mogoče doživeti. Tu se diha drugačen zrak, čas se nekako ustavi, ker ni motečih dejavnikov v okolju brez signala. Pohodniki se pogovarjajo med sabo, ker po telefonu ne gre. Tako se pletejo nove vezi in poznanstva, eni pa preprosto uživajo v tihožitju gozda.
Ob poti smo se na dveh mestih okrepčali z okusnim čajem organizatorjev in malico iz nahrbtnika. Če je bilo ob spustu iz Mirne gore proti Ponikvam kar hladno in nekaj tanke pomrznjene snežne odeje na jasi, ki smo jo prečili, pa so nas na zadnjem delu poti iz Primoža, ko se pot kar vzpenja, poleg klanca greli tudi sončni žarki, saj so se temperature povzpele preko 20 stopinj. Po skupinicah smo prihajali na Sveti Peter, eni prej, drugi pozneje, vsak po svojih zmožnostih, vsi pa zadovoljni, da smo ponovno ali pa prvič premagali kar dolgo pot. Topla malica na vrhu vedno prija, še posebej zato, ker je potrebno zbrati še energijo za spust v dolino.
Prijetno druženje skupaj s tistimi, ki so prišli samo iz doline, je trajalo pozno popoldne. Doživetja in spomini nas polnijo z novo energijo in ni potrebno vedno prav daleč, da si polepšamo dan. Tudi zato se vedno znova vračamo na pot iz Mirne gore na Sveti Peter, hkrati pa prihajajo nove generacije. Gotovo bo tudi v prihodnje tako, saj mnogi vse bolj iščejo pot nazaj k naravi. V Kočevskem Rogu jo je resnično še mogoče najti.
Valerija Vidmar
Planinska skupina Dvor
