Na prvo pomladansko nedeljo, 29. marca 2026, smo se že tradicionalno odpravili po poti Janeza Kmeta. Čeprav je še malo dišalo po zimi, saj je dva dni pred pohodom kar lepo snežilo, se je na izhodišču zbralo 50 pohodnikov. Med njimi je kar nekaj takih, ki niso na pohodu nikoli manjkali, vsako leto pa prihajajo novi udeleženci iz širše Dolenjske, ki so željni spoznavanja novih nekoliko bolj skritih kotičkov naše dežele. Če je Dvor, kjer je bil štart pohoda, večini poznan, ker leži ob regionalni cesti, pa so vasi in zaselki, skozi katere pelje pot, manj poznani, pa toliko bolj zanimivi. Že Vinkov Vrh je pravi vrh na poti, saj se je potrebno iz izhodišča kar krepko povzpeti, vsaj toliko, da smo se prijetno ogreli v hladnem jutru. Takoj za tem se pot položi in je bolj zložna do zaselka Skopice, od koder se ponovno vzpne čez Hrib, kjer se odprejo prvi razgledi. Le-ti pa se še bistveno razširijo, ko skozi Mali in Srednji Lipovec prispemo do vinske gorice Boršt, ki postaja vse bolj pravo, ne zgolj vikend naselje. Do cerkve na Selih pri Ajdovcu smo se ravno prav razgibali, da je prijalo nekaj pavze ob topli pijači in sladkem prigrizku. Nadaljevali smo skozi tretji Lipovec, t.j. Veliki Lipovec, kjer ni mogoče zgrešiti, da so tu doma največji kmetje Suhe krajine. Iz naseljenega dela poti smo prispeli v območje, kjer domujejo divje živali. Od Velikega Lipovca do koče Konjeniškega društva Suha krajina pelje gozdna cesta skozi strjen gozd, ki še ni ozelenel, zato je bila pot tudi v tem delu svetla in odprta, čeprav so se sončni žarki bolj ali manj ves čas trajanja pohoda sramežljivo skrivali za oblaki. Pri konjeniškem domu, ki ga je gospodar Toni pred našim prihodom prijetno ogrel, smo si privoščili daljši počitek s toplo malico. V vetrovnem vremenu je res prijal počitek v toplem zavetju, ki ga je bilo kar težko zapustiti za spust v dolino. Pred spustom smo zavili še do razgledne klopce, kjer je res čudovit pogled na dolino reke Krke, ki nas je spremljal tudi v nadaljevanju ob lovski koči, kjer je posebej novim udeležencem ostal nepozaben čudoviti razgled, kljub relativno majhni nadmorski višini. V nadaljevanju nas je čakalo nekaj blata zaradi na novo nadelane poti, kar pa razen umazanih čevljev ni nikomur povzročalo težav.
Prijetno doživet dan v družbi pozitivnih ljudi se je zaokrožil na Dvoru, kjer smo si segli v roke s pozdravom »Naslednje leto se zberemo spet«. Mogoče ne prav vsi, organizatorice bomo gotovo vztrajale. Letos mineva že 20 let od organizacije prvega pohoda »Po poti Janeza Kmeta«. Samo epidemija nam je pretrgala verigo, sicer pa vsako leto v vsakem vremenu obeležimo spomin na pisca in duhovnika Janeza Kmeta in tako ohranjamo kulturno, zgodovinsko in tudi rekreativno tradicijo.
Valerija Vidmar, Kulturno društvo Dvor in PD Krka Novo mesto, Planinska skupina Dvor
Foto: Jadranka Meglen, Kulturno društvo Dvor
