To je naš najdaljši pohod, dolg okrog 23 kilometrov. Začnemo v Žužemberku, gremo po desnem bregu Krke do Soteske in se po labirintu poti ob levem bregu Krke vračamo v Žužemberk. Končamo v prostorih Turističnega društva Suha krajina, ki je organizator pohoda.
No, pot nazaj ni res pravi labirint, je pa veliko poti iz Soteske do vikendov pa nobene do našega cilja. Tako je pot vsako leto drugačna in za stalne pohodnike zanimiva, ker se spreminja. Res, v začetku natepavamo asfalt, s se potem sprehajamo po bolj pohodnem makadamu. Prvi postanek imamo na Jami, pri Valeriji. Čaj, prava kava in domači keksi nam dajo novih moči, da prikorakamo do Podgozda, kjer nas pričaka Nataša z dobrodošlico in tekočim poživilom. Potem pa nič do Soteske. Prav na koncu se da opaziti v hribu na desni ostanke starega soteškega gradu. Nismo si ga še ogledali, je pa lansko leto eden naših pohodnikov potešil svoj firbec in splezal do razvalin pa ga potem nismo več videli. Srednji vek je temačen in skrivnosten. Ni se dobro oddaljevati od skupine in preizkušati srečo sam. Nevarnosti so tudi zdaj na vsakem koraku. Mobilniku je pošla baterija in naš pohodnik je ostal ujet v zakletem gradu.
V Soteski smo v gasilskem domu razbremenili naše nahrbtnike za malico in bili deležni domače šmarnce, pijače iz trte samorodnice, gospodarja gasilskega doma. Tu je bilo tudi konec pohoda za pol-pohodnike. Članice TD Suha krajina Eva, Renata in Staša so jih odpeljale na izhodišče, v Žužemberk. Mi smo nadaljevali v Drenje in po cesti skoraj do doline Krke. Tam je nad cesto Soteska-Dvor steza po nekdanjem polaganju telekomunikacijskih kablov do Podšempavla. Tu se začenjajo varijacije našega pohoda. Moramo priti na zgornjo pot, da se moremo ustaviti v Ludvikovem hramu. Ludvik nam pripravi aperitiv za izmučene, kuhano vino za premražene, sok za žejne in obložene kruhke za sestradane. Malo se nabašemo vsega, malo si odpočijemo, potem pa iščemo novih poti do Žužemberka. Med potjo nas zapustijo tisti, ki imajo z naše poti bližje do doma, kot bi imeli iz Žužemberka in so tja prišli peš že zjutraj. Na cilj nas je prišla le desetina, več kot pol manj od začetka.
Končali smo v prostorih TD Suha krajina. Bili smo si enotni, da je bil pohod zanimiv in ga je potrebno drugo leto spet pripraviti. Z nami so bili pohodniki tudi iz drugih krajev Slovenije in so bili nad lepotami naše nekdaj pozabljene Suhe krajine naravnost navdušeni. Izmenjali smo si emajle in obljube, da še pridejo na naše akcije.
Pripravil Miran Jenko
foto Miran in Vlado
