Tudi letos je Turistička zajednica grada Koprivnice povabila Viteški red Turističnega društva Suha krajina na največji renesančni festival v južni Evropi. Letos je bila tema »Alkemija«.
Štiridnevna prireditev podoživlja obdobje izpred 656 let, ko je Koprivnica postala Svobodno kraljevsko mesto. Predstavlja obdobje renesanse od cca 15. do 16. stoletja. Iz tega obdobja so tudi ostanki renesančnega obzidja in trdnjave, kjer se izvaja ta dogodek. Srednji vek je obdobje od leta 500, ko začne propadati Rimsko cesarstvo do leta 1500, ko se začne v Evropi reformacija – vrnitev k starim vrednotam. Nadaljuje se renesansa in preide v barok. Meje seveda niso točno določene pa tudi ne povsod enake. Žužemberski vitežki red zajema tako srednji, kot novejši srednji vek. Prehajamo pa tudi v renesanso.
Okrog 1300 kostumiranih predstavnikov vseh vitežkih rodov in rokodelcev privabi v Koprivnico več kot 40 tisoč obiskovalcev. Med nastopajočimi so kralji, dame, dvorjani, vitezi, trgovci, zabavljači, krošnjarji, obrtniki, kmetje, potepuhi, gobavci, tudi kuharji, ki na sejmu kuhajo in pečejo srednjeveške jedi in pripravljajo pijačo iz tistega obdobja. Veliko jedi in zlasti pijač je z dodatki koprive, po kateri ima Koprivnica tudi svoje ime. Posode in vrčki so iz keramike in lesa, denar pa je seveda današnji.
Na dveh odrih so se ves čas odvijale predstave. Na Kraljevskem odru smo tudi mi vsak dan plesali srednjeveške plese. Na viteškem odru so se kresali boji, mečevanja, koncerti s srednjeveškimi glasbili in igre s sokoli in konji. Zvečer pa predstave z ognjem. Prvi večer smo videli bolj malo ognjenih predstav, saj smo imeli v taboru pri Baronu iz Muretincev svoje predstave in tudi ognjene vode ni manjkalo. Kako prav so prireditelji izbrali temo »Alkemija«, smo opazili zjutraj, ko so moški pozno vstali in bili čisto drugačni na pogled, kot so bili še zvečer. Le kaj so nočne vile zmešale v njihovo pijačo. Ja, alkemija je bila skrivnostna veda. V nedeljo so se nekateri z našega tabora odpeljali do jezera Šoderica, se v njem oprali in okopali. Ko so se vrnili, smo opazili, da so izgubili ves duh srednega veka.
Veliko ljudi se je ustavilo v našem taboru. Pogostili smo jih z domačo pijačo in prijazno besedo. Igrali so se na srednjeveških igralih, ki smo jih imeli na travniku, se pogovarjali z nami in presenečeni smo ugotovili, da jih večina pozna naš Žužemberk. Naše minulo delo le ni bilo zaman.
sestavil in naslikal: Miran Jenko
