Na dan, ko smo obeležili 80. obletnico porušenja cerkve na vrhu Svetega Petra, to je na dan upora proti okupatorju, 27.4.2025, smo se člani Planinske skupine Dvor odločili, da obiščemo stare Kočevarske vasi, ki se razprostirajo pod vrhom Kočevske gore, kot naj bi bilo staro in pravo ime za najvišjo točko Suhe krajine.
Zanimanje za avanturo po bolj ali manj ograjenem območju je bilo precejšnje, vendar je velika količina dežja predhodni dan in posledično razmočeno tla kar nekaj kandidatov zadržala doma. Zbralo se nas je šest. Od zavetišča na Svetem Petru smo zlezli preko ograje oz. t. i. obore, znotraj katere je bilo včasih varovano območje, kjer ni bilo dovoljeno hoditi brez izrecnega dovoljenja upravljalcev. Danes je ograja na več mestih že poškodovana, tako da je mogoče preplezati čeznjo. Med debelimi lipami, ki so bile verjetno nasajene za namen obdelave lesa, smo po nekaj minutah spusta prišli v prvo vas, Zgornjo Toplo Reber. Da je bila tu vas, spominjajo številna sadna drevesa v bujnem cvetenju, predvsem tepke in češnje, vmes tudi kakšna jablana, ostanki kamnitih hiš, kjer je mogoče razbrati značilno kmečko arhitekturo – spodaj hlev, ki je dajal toploto stanovanjskemu delu nad njim, ob hiši pa gnojišče. Zemlja v večjem delu urejena v svojevrstne terase, kamenje pobrano in zloženo za meje in zadrževanje zemlje, skratka še vedno dobro vidno, da so bile na tem mestu nekdaj pridne in iznajdljive roke. Dobro so vidni tudi ostanki cerkvice, pred njo pa lepa jasa, kjer so po besedah našega vodnika Rajkota nekdaj malicali, ko so hodili kosit.
V Kočevarske vasi so namreč po 2. svetovni vojni mnogi Suhokranjci hodili kosit, ker v dolini ni bilo dovolj sena za živino, saj so večina skromne zemlje preorali in zasadili živež. V Kočevarskih vaseh pa je ostalo veliko travnikov in pašnikov, ki so jih Suhokranjci kosili dolga leta, najprej ročno in seno vozili s konji, kasneje pa z motornimi kosilnicami in traktorji. Nekateri so hodili nabirat tudi sadje, ki je zorelo pozno jeseni, tako za hrano kot za sušenje in predelavo v žganje, podobno kot so to nekdaj počeli Kočevarji. Njim je bilo to pomemben vir preživetja, saj na višini okrog 800 metrov žito ni uspevalo.
Poletna migracija suhokranjskih kmetov je trajala nekje do konca 90-let prejšnjega stoletja, potem pa se je zmanjšalo število kmetov, polja so se spremenila v travnike in je bilo trave v dolini dovolj. Danes je samo še en kmet iz doline reke Krke, ki vsako leto še vedno kosi na Rdečem Kamnu, ki smo g tudi obiskali.
Iz Zgornje Tople Rebri smo nadaljevali pot v Spodnjo Toplo Reber, kjer je bila po ostankih cerkvenega turna sodeč, centralna cerkev tega območja. Cerkveni stolp je ohranjen v celoti, tudi prekrit in se je nanj mogoče povzpeti. Okrog pa spet veliko sadja, ostanki hiš in številni okrogli vodnjaki, kjer so zbirali vodo. Opazili smo tudi veliko luž, kjer so verjetno napajali živino tako v preteklosti kot potem, ko so kmetje iz doline hodili kosit. Prav tako smo videli več lovskih prež in krmišč za divjad, saj so bila tu nekdaj in so še danes najboljša lovska lovišča. Na mnogih mestih je zemlja zelo razrita od divjih svinj, videli smo tudi različne iztrebke, v živo pa nobene divjadi.
Pot smo nadaljevali v smeri vasi Rdeči Kamen, ki je zunaj ograje, zato smo jo ponovno prečili. V tej vasi je vidno, da se jo še dotika civilizacija, saj je pokošeno, vidni so ostanki kurišč in bolj udelane poti. Tu teče tudi pohod Po medvedovih stopinjah, ki je bil ravno dan prej, zato so bile poti še toliko bolj uhojene. V bližini je bila tudi ena izmed partizanskih bolnic z imenom Smuka, ki je označena z informativno tablo.
Mi nismo sledili markacijam medvedovih šap, pač pa smo se usmerili nazaj proti izhodišču skozi vas Komolec. Ta del je bil vsem nepoznan, zato smo se orientirali s pomočjo digitalnega zemljevida. Ponovno smo prestopili ogrado. V vali Komolec je izvir, kjer so speljane cevi, pipa in kanal za napajanje, kar je bilo gotovo dograjeno za obdobjem Kočevarjev. Prav tako je v vasi nekaj lokacij, kjer je opaziti, da so bile večje zgradbe, ena izmed njih ima še ohranjeno obzidje.
Na našem »zgodovinskem« pohodu smo spoznali zanimive vasi, ki so bile poseljene po virih sodeč nekje od 15. stoletja pa do začetka 2. svetovne vojne. Kočevarski Nemci so v precejšnjem delu Kočevskega roga pustili svojevrsten pečat. Gotovo življenje ni bilo lahko in so morali dobro izkoriščati razpoložljive darove narave. Zaradi dogodkov v polpretekli zgodovini se to območje ni kaj veliko omenjalo, v zadnjem obdobju pa se spomini na Kočevarje bolj obujajo in tudi zgodovinarji jih pogosteje obdelujejo.
Po približno štirih urah zložne hoje smo se vrnili na izhodišče resnično polni vtisov in zgodb, ki smo si jih ustvarili v glavi na podlagi videnega. Sledila je sveta maša, kjer smo izvedeli več o zgodovini cerkve na Kočevski gori, ki je bila 2. največja podružnica v župniji Žužemberk ter priljubljeno svetišče vseh okoliških župnij. Cerkev je kljuboval skoraj do konca vojne, 23.4.1945 je po zapisih dekana Gnidovca kot smo slišali pri maši, prišlo do njene razstrelitve.
Danes člani Planinske skupine Dvor pri Planinskem društvu Krka skrbno urejajo področje, kjer je nekdaj stala cerkev in celotno pot s križevim potom, ki ga je skupaj s takratnim župnikom g. Nemaničem postavilo nekaj zanesenjakov iz Podgozda in okolice.
Čeprav cerkve ni več, Sveti Peter ostaja priljubljeno zbirališče domačinov in tudi drugih obiskovalcev. Očitno je to točka, ki nudi nekaj, kar tudi sodobni človek potrebuje. Verjamem, da bo tako tudi ostalo v prihodnje.
Valerija Vidmar
Planinska skupina Dvor
