Tisto nedeljo okoli martinovega, ki je enajstega enajstega v letu, pripravi Turistično društvo Suha krajina pohod od gradu do gradu. Začnemo pri žužemberskem gradu in končamo v razvalinah šumberskega gradu.
Pot je dolga 10 kilometrov in jo običajno prehodimo v slabih štirih urah. To pomeni, da hodimo zmerno in gre z nami lahko vsak, ki vsaj malo hodi. Na začetku je precej strmo, a se pri kostnici in spomeniku padlom borcem pot umiri. Ne povsem, saj se ves čas počasi dvigujemo in moramo vsako dolinico potem nadoknaditi z novim vzponom. Gremo skozi naselja Reber, Vrtače in Arčelca do Podšumberka. Tu se nekaj pohodnikov odloči, da bo preskočilo strmo pot na grad Šumberk in jo mahnejo kar v Drveno, ki je oddaljena le nekaj korakov. Večina nas gre po strmini, navkreber do grajske kapele svete Katarine, potem pa tudi na grajsko dvorišče.
Turistično društvo Grad Šumberk nas je pri kapeli pogostilo s kačjo slino, da nam je vsaj malo zaprlo sapo, ker je bil hrib res ubijalski in se je bilo bati kakšnega prehlada, ko vlečeš zrak z vso silo naravnost v pljuča. Tudi ključ od kapele smo dobili in si cerkvico ogledali in tudi zapeli pobožno pesem, ki je v teh starih zidovih prav prijetno zvenela.
Na grajskem dvorišču smo izvedeli dve anekdoti. Prva je bila o dveh velikanih, ki sta zidala vsak svoj grad. Eden je zidal Šumberk, drugi pa Kozjek na sosednjem griču. Šumberk je potem postal deželni grad, Kozjek pa literarna podlaga za Jurčičev roman Jurij Kozjak. Žal do danes od te naše zgodovine ni ostalo kamenja niti za četrtino enega samega gradu. Druga anekdota je bila o začarani princesi, ki počiva v grajski kleti. Uroka naj bi jo rešil mladenič, ki se bo rodil na kresno noč in ga bodo zibali v zibki narejeni iz smreke, ki raste na grajskem dvorišču. Žal se je smreka pred leti posušila in so jo grajski dali posekati. Če bi bil jaz glavni v Šumberku, bi dal smreko nazaj posaditi. Moja gospa žena, grofica Borštna, je že tako opešala, da komaj pride iz vrta v kuhinjo. Če sem naučil grofico vrtnariti, bi morebiti tudi princeso. Ali pa sem še v sanjah in se bom vsak čas zbudil.
Z gradu prav dobrega razgleda ni bilo, čeprav nas je sonce obsijalo, a tisti kraji prav daleč so bili v megli in sivem mrčavju. Spustili smo se po isti poti nazaj v Podšumberk in v Drveno, kot ji pravijo poznavalci, na Lidijino telečjo obaro in okrepčilno pijačo. Tisti, ki so bili pred nami tam, so že pojedli, zato smo pojedli tudi mi, nazdravili v slovo in se odpravili nazaj od koder smo prišli. PGD Log pri Žužemberku je odpeljal ožuljene, nekaj omaganih tudi Andrej s kombijem, mi, ta kremeniti pa smo odšli po isti poti kontra proti Žužemberku. Brez postankov in ogledovanja okolice smo spet šumeli jesensko listje pod nogami dobri dve uri. Seveda, saj smo hodili rahlo v dolino.
Proslavo državnega ocenjevanja potic smo zamudili. Zvedeli smo, da so bile potice iz naše občine med najboljšimi in tudi najboljše. Prijazne članice Društva kmečkih žena so nam vseeno omogočile pokušino potic in Martinovega vina. Potice so bile zares odlične. Nekaj smo jih kupili za domov, vino pa nam je šlo prav počasi prijetno v utrujeno glavo.
napisal in slikal:Miran iz Boršta
