V soboto, 8. avgusta, so si člani območnih združenj slovenskih častnikov Bela krajina ter Novo mesto, Dolenjske Toplice, Mirna Peč, Straža, Šentjernej, Škocjan, Šmarješke Toplice, Žužemberk udeležili strokovne ekskurzije. Prvi del je bila seznanitev z zgodovino Ptuja in ogledom Pokrajinskega muzeja Ptuj. Enainštirideset udeležencev je pričakal vodič, ki jim je, skozi sprehod po centru mesta, predstavil zgodovino in najbolj pomembne dogodke ter objekte v mestu. Med ostalimi so si ogledali eden od preostalih stolpov mestnega obzidja, današnje Miheličeve galerije, dominikanski samostan, Minoritsko cerkev, mestno hišo, mestni stolp, cerkev svetega Jurija, zaščitnika mestne občine ter Orfejev spomenik oz. nagrobnik iz rimskega obdobja.
Med ogledom mesta so srečali tudi skupinice žonglerjev, akrobatov, vrvohodce in cirkuške umetnike po mestu ter taborni prostor, z nekaj sto šotori, šotore pod gradom. V mestu je namreč potekla Evropska žonglerska konvencija (EJC).
Grajski grič je poseljen že od 5. tisočletja pred n. št. Prebivalci antične Petovione so na njem postavili trdnjavo in svetišča, v zgodnjem srednjem veku je bilo tu slovansko grobišče. Srednjeveška utrdba je nastala v 11. stoletju, ko sta bila grad in mesto v posesti salzburške nadškofije. Nadškofi so grad oddali gospodom Ptujskim, ki so v tristoletnem obdobju bivanja na Ptuju ustanovili dominikanski in minoritski samostan ter zgradili romarsko cerkev na Ptujski Gori. To je le del zgodovine tega impozantnega gradu, v katerem je danes pokrajinski muzej. Ogledali so si zbirke: pustnih mask, fevdalne stanovanjske kulture, glasbil in orožja. V zbirki glasbil so na ogled ostanki rimske dvojne piščali – tibie, iz 2. ali 3. stoletja, ki je ena od treh do sedaj najdenih na svetu.
Ker ima Ptuj tudi bogato vojaško in vojno zgodovino, jim je del slednje, iz obdobja osamosvajanja Slovenije, predstavil predsednik Območnega združenja veteranov vojne za Slovenije, Vlado Žgeč. Predstavil je nekaj ključnih dogodkov, ki so se zgodili na Ptuju in okolici. Tako je tu bil, 24. maja 1991, ranjen uslužbenec Elektre Maribor, Boris Fraz. Slednjega je pri izvajanju službene naloge, odklopa elektrike v transformatorski postaji pri nekdanji ptujski vojašnici, zadel eden od pripadnikov JLA iz vojašnice.
Obdobja osamosvajanja Slovenije, ki so se ga aktivno udeleževali tudi posamezniki iz obeh združenj, je med najbolj svetlimi in pomembnimi obdobji slovenskega naroda. Takrat so se pripadniki teritorialne obrambe, milice, civilne obrambe in v ogromni večini večina prebivalcev Slovenije odločili, da je obramba novo razglašene samostojne Slovenije prva prioriteta, ne glede na morebitne žrtve med pripadniki uradnih obrambnih in varnostnih struktur. Kako je to potekalo v Ormožu, na mostu, kjer je bil zaustavljen prvi poizkus preboja tankovske enote iz Hrvaške? Podrobnosti je predstavil Ivan Puklavec s sodelavci, predsednik OZVVS Ormož in udeleženec takratnega spopada. Pripadniki ormoške teritorialne obrambe so sodelovali že pri zaščiti objektov in pripadnikov 710. učnega centra v Pekrah – maja 1991. Delovanje Območnega združenja slovenskih častnikov Ormož, je predstavil njihov predsednik Ernest Pleh. Slednji je sodeloval tudi v bojnih aktivnostih oz. obrambe Ormoža kot pripadnik diverzantskega voda. Slednji so postavil tankovske mine, da kolona oklepnih vozi JLA, ki je prišla na pomoč enoti, ki je obtičala na mostu, ni uspela priti do mostu. Ob delovanju enote na mostu, ki je izstrelila preko 40 tankovskih granat na most in mesto so bile poškodovane nekatere stavbe, vključno z grajskim stolpom. Podrobnosti dogajanja so si udeleženci ogledali na razstavnih panojih. Ob koncu pa je bila napravljena še skupinska slike ob spominskem obeležju na to obdobje.
Po odličnem kosilu v gostilni Prosnik, so se udeleženci ekskurzije vrnili do gradu. Ogledali so si razstave v gradu in se povzpeli na najvišji grajski stolp v Sloveniji. Ormoški grad, pomembno utrdbo ob vedno nemirni ogrski meji, je začel graditi Friderik Ptujski okoli leta 1278. Grajska stavba je po njem dobila ime Fridaw, pozneje je to ime prevzelo tudi ob njem ležeče mesto (nem. Friedau, madž. Ormosd) . Šele po drugi svetovni vojni pa mesto postane uradno Ormož.
Udeleženci ekskurzije so se vrnili domov polni vtisov. Ki jih je strnjeno zapisala Elica: »Ptuj s svojo tisočletno zgodovino in Ormož z nežnimi dravskimi razgledi ter žlahtno kapljico nas opomnita, da so najdragocenejši tisti trenutki, ko ustavimo korak ter preprosto uživamo v lepoti pokrajine in prijaznosti ljudi.«
Besedilo in foto: V Maraš
