»Kam le čas beži, le kam se mu mudi?« se sliši melodija ansambla Štirje kovači iz gramofona na polici pod oknom moje sobe. Res je hitro minilo; včeraj smo bili že enajstič na pohodu od Ambrusa do Žužemberka. Letos smo hodili v hrib od Ž do A. Eno leto hodimo iz Ambrusa v Žužemberk, drugo leto pa v nasprotni smeri – iz Žužemberka v Ambrus.
Zbrali smo se na grajskem trgu v Žužemberku. Najprej nas je pozdravil in nam razložil plan poti Vlado Kostevc, predsednik TD Suha krajina. Vodil bo pohod iz Žužemberka do svete Katarine, kjer je meja naše občine. Potem nas je pozdravil Lojze Šinkovec, predsednik TD Ambrus, ki bo vodil pohodnike po ozemlju občine Ivančna Gorica do Ambrusa. Nenazadnje nas je pozdravil še Jože Papež, župan občine Žužemberk, in nam zaželel prijetno potovanje brez žuljev.
Potem smo se morali odpraviti v dolino proti Krki in čez most mimo Miklavževe cerkvice v hrib proti sveti Katarini. Pot se ves čas dviguje, malo po poti, malo po gozdu in košenicah do razvalin Katarinine cerkve, kjer je nekoč maševal tudi Primož Trubar. Tu smo imeli prvi počitek. Vodstvo je prevzel Lojze in nas takoj usmeril v dolino do Plešivice. A doline je kmalu zmanjkalo in spet smo švicali v hrib do Kamnega Vrha. Seveda je Lojze ustavil našo kolono v svoji zidanici in nam ponudil lansko vino; novega še ni, ker je sveti Martin še daleč in bo iz mošta vino napravil šele v začetku novembra. Opazili smo, da se tudi Lojzetova pot ves čas dviguje, dolinice smo kar pozabili, potem pa smo pred Ambrusom po poti močno zavirali, da smo se z lahkoto ustavili na trgu pri gostilni, kjer smo imeli zaključek poti. Enolončnica je bila dobra, pijača tudi, nazaj pa nas je odpeljal Andrej s kombijem.
Pot je dolga okoli petnajst kilometrov in je primerna za vsakogar, ki vsaj malo hodi in ima za tri ure kondicije. Tudi časa za pogovore in druženje smo imeli dovolj. Gob letos ni bilo, tudi žuljev ne.
Sestavil in slikal: Miran Jenko










