Ob smrti dr. Irme Marinčič Ožbalt (1926 – 2026)

Poslovila se je dr. Irma Marinčič Ožbalt (1926–2026), rojena v Žužemberku, ugledna pisateljica, jezikoslovka in sopotnica številnih srčnih zgodb.

Ob smrti dr. Irme Marinčič Ožbalt (1926 – 2026)

Iz globin spominov hčerke Syilvie

Irma Ožbalt

6. november 1926 – 4. november 2026

4. novembra 2026, le dva dni pred svojim 100. rojstnim dnem, je Irma Ožbalt (rojena Marinčič) umrla v hiši v Brossardu/Montrealu v provinci Quebec, ki je bila 60 let družinski dom. Točno tako, kot si je želela.

Mama, babica, Irma, gospa Ožbalt, dr. Ožbalt, teta Irma, Sekutarjeva Irma, Irmica. Vsak trenutek stoletja, v katerem je živela, je preživela z globoko ljubeznijo, strastjo, sočutjem, radovednostjo, duhovitostjo in nebahavim intelektom.

Ko se je Irma Marinčič rodila v Žužemberku, se je njeno srce zasidralo v Sloveniji in v tem majhnem mestu njenih prednikov. V Ljubljani je študirala jezikoslovje s poudarkom na angleščini in slovenščini. Svojo poklicno pot je začela kot učiteljica angleščine v povojni Jugoslaviji. Leta 1957 se je odpravila v Sydney v Avstraliji, da bi se poročila z Dušanom; postala je Irma Ožbalt in ustvarila svojo majhno družino. Leta 1963 se je štiričlanska družina vrnila v Slovenijo (Jugoslavijo), kjer je mama nadaljevala svojo kariero kot učiteljica angleščine. Leta 1966 se je družina ponovno preselila in se naselila v Montrealu. Hiša, ki jo je oče kupil v povsem novem predmestnem naselju Brossard, je postala njihov dom do konca življenja. Njena družina je bila njena največja ljubezen in vsak od nas je občutil njeno brezmejno ljubezen.

Knjige – branje in pisanje – so bile njena najdragocenejša lastnina. V Montrealu je nadaljevala izobraževanje ter na Univerzi McGill pridobila magistrski in doktorski naziv, medtem ko je s polnim delovnim časom delala kot zelo cenjena učiteljica angleščine v kanadski javni upravi in vzgajala dva najstnika. V prostem času je svoje ljubeče spomine na Slovenijo in ljudi, ki jih je spoznala, prelila v kratke zgodbe in romane. To je bil njen način, da je ostala v stiku z ljudmi, z jezikom in s krajem, ki ga je zapustila. Njena sedma knjiga, zbirka kratkih zgodb o Žužemberku, ki jih je ustvarjala vse življenje, je izšla ob njenem 98. rojstnem dnevu. V Sloveniji velja za pomembno avtorico, ki občutljivo in osebno upodablja nekdanje vsakdanje življenje.

Čeprav je bila mama izjemno uspešna in delovna, je bila hkrati tudi preprosta in enostavna. Rada se je oblačila v popolnoma usklajene obleke in nosila najnovejše frizure, a je prav tako z lahkoto lahko ure in ure sedela na hlodu ob ognjišču v stari, raztegnjeni majici, pekla krompir in z očetom opazovala zvezde. Brala je Dostojevskega, hkrati pa si je za zabavo pri blagajni vzela revijo Enquirer. Na literarni konferenci je znala bleščeče govoriti, tako v angleščini kot v slovenščini, prav tako pa je z veseljem sedla v kot Rezkine kuhinje in se pogovarjala o govoricah na vasi. Izdelovala je izjemno zapletene vezenine, pletena in kvačkana dela, pripravljala pa tudi najboljše domače jedi. Vsak rojstni dan in praznik je bil zaznamovan s potico (kdor ve, ve).

Vse življenje, v vseh svojih dejanjih, je mamo vodila njena povezanost z drugimi. Bila je izjemno družabna oseba. Ljudje v njenem življenju so bili gonilo vsega, kar je počela. Najsrečnejša je bila ob družinskih praznovanjih in obiskih, poletnih počitnicah v Sloveniji, izletih v umetnostne galerije in kosilih s prijatelji, sprehodih in obiskih pri sosedih. Nikoli ji ni zmanjkalo zgodb, ki nam jih je pripovedovala o ljudeh, ki jih je poznala. Vsak dan in vsak teden je pisala pisma v Avstralijo, Slovenijo, na Florido … povsod, kjer je imela svoje bližnje.

Takšno polno in globoko izživeto življenje je zapustilo veliko zapuščino, tako v materialnem kot v prenesenem pomenu. Njen največji dar bo za vedno ljubezen, ki jo je zasidrala v naša srca. Njeno neizmerno energijo, samozavest in odprto srce nosimo v sebi. Na koncu bo vedno pomembna le ljubezen.

Njena življenjska moč je bila izjemna. Zdaj je čas, da zapleše med zvezdami in ponovno najde svobodo in mir. Vedno bo sijala nad nami vsemi.

Družina izreka neizmerno zahvalo njenima negovalkama, Nellie Lopez in predvsem Ruth Villarino, ki ji je v zadnjih devetih letih vsak trenutek ljubeče in strokovno stala ob strani.

Načrtovan je zasebni pogreb v krogu najbližjih družinskih članov.

Javna in odprta slovesnost v njen spomin bo potekala spomladi 2027.

Datum bo objavljen naknadno.

Mami bi bilo všeč lepo druženje.

Sekutarjeva hiša v Žužemberku, rojstni dom pisateljice Irme Marinčič Ožbalt

Sylvia Ožbalt, Kanada

Lektoriranje: Uredništvo s pomočjo umetne inteligence (AI).