Od sobote, 18. 9. 2021 do srede, 22. 9. 2021 so se v Ljubljani zvrstile tri prireditve, posvečene Globokarjevi glasbi. Najpomembnejši je bil koncert v Cankarjevem domu (22. 9. 2021) na katerem je bil prisoten tudi skladatelj, oseminosemdesetletni Vinko Globokar, ki je ob tej priložnosti postal tudi častni član Slovenske filharmonije.
V obrazložitvi podelitve članstva je bilo med drugim rečeno, da je gospod Globokar svetovno priznan skladatelj sodobne resne glasbe, neumoren raziskovalec zvoka, ki je veliko pripomogel tudi k razvoju slovenskega glasbenega ustvarjanja in močno vpliva na naš mlajši skladateljski rod.
Sam o sebi skladatelj velikokrat govori kot o Evropejcu, saj je 22 let preživel v Nemčiji, 19 v Italiji, štiri v Združenih državah Amerike, sedem v Sloveniji, preostalo pa v Franciji. Zadnje obdobje je razpet med Parizom in Žužemberkom, kjer biva v hiši svojih staršev.
Na koncertu sta bili izvedeni dve Globokarjevi skladbi iz novejšega obdobja. Prva, Vrnitev Odisejevega sina, je namenjena akordeonu, glasbilu podobnem harmoniki. Akordeonist Luka Juhart jo je, ob kratkem vložku pripovedovalca Branka Završana, izvedel na kromatični (gumbni) harmoniki. Skladba je nekaj posebnega. Skladatelj izkoristi vse zvočne zmožnosti inštrumenta, od zvokov, ki jih proizvaja s pomočjo odpiranja in zapiranja meha, udarjanja po ohišju glasbila, udarjanju z nogo ob tla, igre clustrov – sozvočij sestavljenih iz zaporednih tonov, melodičnih in ritmičnih vložkov, do dramske igre z vzkliki, petjem, govorom, šepetom … Solist Luka Juhart se je izkazal kot vrhunski virtuoz, ki dobro obvlada tudi dramsko igro. Skladba vseskozi preseneča in ne pusti poslušalčeve pozornosti niti za trenutek pri miru. Ob tem pa tudi navduši, saj nas skladatelj mojstrsko vodi od enega do drugega dela. Pri tem ne gre le za »umetnost zaradi umetnosti«, ampak je v ozadju ideja oz. zgodba.
Druga skladba, Eksil 3 – Življenje emigranta Edvarda, je poklon skladateljevemu očetu (v skladbi se ga kot očeta ne omenja), ki se ga starejši Suhokranjci še spomnijo in nekateri poznajo tudi njegovo življenjsko zgodbo. Napisana je za 32 inštrumentov, zbor in štiri soliste – sopran, recitatorja, kontrabasovski klarinet in anonimnega improvizatorja, ki ga občinstvo ne vidi.
Posebnost skladbe je pripoved o Edvardu in njegovem rodu, ki izhaja iz revne vasice ob Krki. Že njegov oče je šel večkrat v Ameriko za boljšim zaslužkom. Vsejal je žito in odšel. Ko je žito dozorelo, se je vrnil.
Tudi Edvard si zaželi, po vrnitvi s služenja vojaškega roka v svet, z upanjem na boljše življenje. Na uho mu pride govorica o skorajšnjem odprtju rudnika železa v Franciji, v lotrinškem bazenu. Sledil je zgledu svojega očeta, emigriral v Francijo in delal globoko v rudniku, kjer je bila tretjina rudarjev Slovencev, dve tretjini pa Poljakov. Vodstvo rudnika se je odločilo, da bo odprlo kantino. Vodenje kantine so ponudili Edvardu, pod pogojem, da se poroči.
Edvard je odšel po nevesto v Slovenijo, v sosednjo vas. Po poroki sta se s Kristino vrnila v Francijo in vodila kantino celih 19 let. Želja obeh pa je bila, da bi po upokojitvi živela v Sloveniji. Svoje prihranke sta namenila nakupu hiše v Žužemberku. Ob koncu vojne so v Lotringiji začeli zapirati rudnike in večina rudarjev se je odločila za vrnitev domov. Slovenski rudarji so odločili, naj v Slovenijo odpotuje Edvard in ob vrnitvi poroča o življenju pod Titovo vladavino.
Leta 1945 je prišel tako s svojo družino v Žužemberk. Svojim kolegom v Franciji je poročal o ljudskem navdušenju ob izgradnji nove Jugoslavije. Posebno všeč mu je bilo brezplačno šolstvo, saj je želel, da bi njegovi otroci dosegli višjo izobrazbo od njega. Kupil si je kamion in prevažal pesek, kamenje, opeko za novogradnje v okolici. Obenem sta z ženo še kmetovala. Po nesreči s tovornjakom pa je začel z izdelovanjem opeke, saj je na svoji zemlji našel glino. Zgodba izzveni s tem, da sta s pomočnikom izdelala nebroj opek za izgradnjo nove Jugoslavije, ki sploh ne obstaja več.
Realistična pripoved v odlomkih, v kombinaciji z glasbo, prispeva k večji razumljivosti dela. Zdi se, da poslušalec ob poslušanju pripovedi bolje dojame vso veličino in svežino Globokarjeve glasbe. Naenkrat se zavemo, kako bogat je njegov glasbeni izraz z novimi, izvirnimi zvočnimi barvami. Ob koncu izzveni v tradicionalni zborovski izvedbi slovenska emigrantska ljudska pesem.
Skladatelj in izvajalci so doživeli stoječe ovacije.
Franc Može
