To je moje osebno bluzenje in nima nobene stične točke z medijem, ki je to objavil! Miran osebno in svojeročno! (ne bodi me treba).
Nekaj smo počeli narobe in prišla je kazen. Žal ni prizadela samo krivcev, nastradali smo vsi, predvsem upokojenci. Ne pridemo več na vrsto do aparatur za lažje dihanje, tudi zdravniki so v karanteni, lekarne so predaleč in hrana je nedosegljiva. Ne smemo na sprehode in na klepete, ni več obiskov in domačih dobrot. Ni več za živet, za umreti pa tudi ni, dokler je v kleti še kaj dobrot.
Da bo nesreča še večja, smo konec marca 2020 dočakali toliko pričakovani sneg. Kakšen mesec je zamujal, pršel pa je le in uničil zgodnje sadje. Tudi vinogradi so ga bili polni. Katastrofa: zdaj bomo morali varčevati z lanskim vinom! Če bo šmarnca preživela in koprive ne bodo pozeble, se bomo tudi mi morali potruditi in preživeti, čeprav z razkužili in pod zaščitnimi maskami. Maske so različne, od kupljenih do doma narejenih. Z malo domišljije si jo lahko naredi vsak doma sam, s pomočjo materialov, ki jih ima na razpolago, po lastnih krojih in sposobnostih. Kot kaže pa so tiste kupljene veliko bolj priporočljive. Danes sva imela za kosilo fižolovo juho. Morala bova nositi maske tudi doma, zvečer in ponoči, odišavljene z vonjem po vijolicah. Glede na zalogo fižola, bova to počela še večkrat. Pišejo, da virus leta po zraku in išče nedolžne žrtve tudi do deset metrov daleč. Tudi oken si ne upava odpreti. K sreči je oblast ugotovila, da je dva metra razdalje ravno dovolj pa še to je skrajšala na meter in pol. Za ta domače je še to preveč. Jasno, navadne raje je itak preveč. Hočejo delati, zaslužiti, študirati, jesti, piti, stanovati, kupovati, se družiti in zabavati, vsaka pokora jim je odveč. Demokratični sistem pa tega ni v stanju omogočiti za vse državljane. Država je filozofsko vendarle »prisila manjšine nad večino«. Takle virus je prava odrešilna bilka vladajoče stranke. Nihče ne ve, kaj to je, vemo le, da je krogla modre barve, z rdečimi dlačicami in izrastki in, da se od njega umira. Brrr. Stroki to tudi paše. Inteligenca se koplje v izobilju brezdelja in se gre bogove. V lokalih pa virusi letajo več kot meter in pol visoko v zraku, ker morajo samo tisti gostje imeti maske, ki hodijo, tisti, ki sedijo pijejo in jedo pa ne! Čudna je pot teh virusov. Niso radi pri tleh, v blatu in nesnagi, razen na Kitajskem in v Indiji. Strašno so prilagodljivi vsem družbeno političnim situacijam v svetu.
Po dopustih pa je virus ponorel. Začel se je enormno razmnoževati in je ogrozil celotno populacijo. Tudi tam se je moral razviti, kjer ga do takrat sploh niso imeli veliko. Vse je rdeče, a ne politično – virusno. Prepovedi se vrstijo, kolesarji ne morejo več štrajkati, gostilne so zaprte, športniki se potijo v praznih dvoranah, kultura je v zadnjični luknji in tudi mi smo bliže stranišču kot kuhinji. Množica občin jim zdaj prav pride, ker je med njimi vsaka migracija prepovedana. Tudi gob ne moremo več nabirati na najdiščih izven domače občine. Kdo izmed nas bo to preživel bo moral biti zelo visoko na družbeni lestvici. Jaz sem še bolj zaveden in sem se izoliral tudi doma. V kleti sem našel staro kitaro in star računalnik in zdaj tukaj preživim večji del dneva. Moje igranje je tako prilagojeno epidemiji, da gospa žena ne pride blizu. Tudi svoje zahteve posreduje po interfonu ali Skype-u v računalniku. Skupaj sva le pri kosilu na meter in pol daleč vsaksebi, a se po par stavkih skregava in spet greva vsak v svoj družbeno zabavni kotiček. Nje ni v klet, mene pa ni gor, pred televizor.
Oblast grozi z novimi, še ostrejšimi ukrepi. Groza! Menda nam ne bodo predpisali puščanja krvi s pijavkami, lizanje krastačinega hrbta in kuhanje mišjih krempeljcev v enolončnicah. Kakšno kužno znamenje bi že pozidal, na procesijo pa gotovo ne bomo smeli. Mogoče pa le, v parih po šest, skoraj dva metra narazen in v maskah. Tisti z naduho bodo imeli nos zunaj maske, nam pa bo smrkelj tekel po bradi za vrat. Pa kaj? Da se le ne bi okužili s tistimi majhnimi plavimi bunkicami z rdečimi dlačicami in priseski v obliki konca trobente.
Obljubljajo nam, da bo pandemije konec, ko bo farmacija iznašla cepivo. Čakamo na “šprico” cepiva, ki nam ga bo mična medicinska sestra v zaščitni maski brizgnila v debelo meso in mislimo na vrček piva ob prijetni družbi v najbližji gostilni. Nič ne bo hudega, saj doma sva že itak skregana zaradi ne vem česa že. “Rivca” se kuhata, verjetno pa sva oba pozabila zakaj. Ah, če ni bilo to, je bilo pa kaj drugega. Mogoče pa cepivo ne bo v obliki seruma v injekcijah. Znanost zelo hitro napreduje. Lahko se zgodi, da bo v obliki okroglih tablet za resne ljudi, za otroke in starejše v obliki medvedkov, za ženske v barvi čokolade, za nas pa kot prašek, ki se vsuje v kozarec vina. V hladilniku imam od kosila še pol klobase in bi taka oblika cepiva ravno prav prišla. Nataknil si bom masko in grem pri tej priči na hrib pogledat, če se rešilec z “AntiKorona” praškom, in prikupnim osebjem že pelje proti naši vasi. Nič. Mogoče pa nas je več in bodo gasilci pripeljali tisti prašek v njihovih velikih rdečih cisternah. Šmarn’co imam doma. Ni ravno vino, je le blagi alkoholni napitek, a kaj bi “drobnjakal”. Naj že enkrat pripeljejo tisti prašek, čeprav brez strokovnega osebja. Ga bomo že znali popiti do dna. Če ga bo še kaj ostalo, ga dam v skrinjo in ga zaužijem, ko bo gospa žena spet kuhala riv’c. Zdravje je prvo na vrsti, ni kaj!
Pa ne, da bi žalil smrtonosni Korona virus. Daleč od tega. Taka nadloga lahko zadene vsakogar. Visoko, srednje ali nizko stoječe osebke, ki niso v skladu z navodili strokovne službe. Pri vsem tem me moti le to, da ni vzorcev, ki so preboleli in se rešili te hude nadloge. V masi pa nastradajo tudi nedolžni. Jesen in zima sta čas viroz, zato združimo moči in počakajmo na tisti čudežni, v vinu topeči se prašek, stisnimo pesti in potopimo zdravilo v kozarec rujnega. Na zdravje!
Za konec še kratek slovarček za slovničarje. Kdaj je v besedi črka i:
- šmarnica = spomladanska cvetlica z opojnim vonjem in zelo strupena. Zamenjava za čemaž.
- šmarn’ca = jesenska dobrotnica z opojnim vonjem, tudi malo strupena. Zamenjava za vino.
Zdaj sedim pred računalnikom. Z eno roko se držim za kozarec šmarn’ce, z drugo pa podpiram glavo polno težkih misli. Nekaj teh misli posrka računalnik vase, druge pa padejo mimo. Ko bo tega virusa konec ne vem več kaj bo bolj prazno: moja glava ali sod šmarn’ce?
Miran iz Boršta
