V Planinski skupini Dvor smo se večkrat pogovarjali, da bi poleg Svetega Petra obiskali še kakšen drug vrh. Rajko Pečjak, najboljši poznavalec naših hribov in gora v ekipi, nam je ponudil, da nas popelje na Ojstrico. Ojstrica z 2350 metri nadmorske višine, ki je poleg Planjave (2394 m), najvišji vrh v vzhodnem delu pogorja Kamniško Savinjskih Alp, naj bi bila enostavna za dostop. Ko sem prebrala opis na svetovnem spletu, sem ugotovila, da nas čaka kar resna tura.
Za podvig smo izbrali sončno zgodnje jesensko nedeljo, 20. september 2026, ko smo se v zgodnjih jutranjih urah z gasilskim kombijem odpeljali do izhodišča za naš vzpon, na planino Podvežak. Čeprav je bila ura zgodnja, je bila skupina že ob zboru dobro razpoložena in »židane« volje. Smeh, dobra volja in medsebojno spodbujanje so nas spremljali skozi ves dan.
Ko smo prispeli na planino Podvežak, se je jutro ravno prebujalo in že je bilo čutiti, da bo dan lep in kot nalašč za pohodništvo. To je bilo mogoče soditi tudi po parkirišču, ki je bilo že kar napolnjeno, S planine Podvežak je pot vodila proti Molički planini, kjer so si ogledali Moličko kapelico in si privoščili prvi postanek. Nadaljevali smo proti razpotju za planino Korošico in Malo Ojstrico, kjer smo mi zavili proti na slednjo. Med krajšimi postanki smo občudovali okoliške vrhove in jih lovili v telefonski objektiv. Kmalu se je pred nami pokazal naš cilj Pred njimi se je vse bolj jasno kazal naš cilj – Ojstrica, ki z razlogom nosi svoje ime. Njena ostro zašiljena, skoraj popolna piramidasta silhueta je eden najbolj prepoznavnih simbolov Kamniško-Savinjskih Alp.
Naš vmesni cilj je bila Mala Ojstrica, kje stoji mini Aljažev stolp. Od tu dalje je sledil zahtevnejši del poti. Pohodne palice so romale na nahrbtnike, na glave smo si nadeli čelade in zakorakali v skalnati svet. Vzpon je zahteval nekaj več previdnosti in zbranosti. Za občudovanje čudovitih razgledov in jadralnega padalca, ki je, po njegovem odzivu sodeč, ravno tako užival v kraljestvu gora, je bil potrebno kar ustaviti korak in najti stabilne skale. Pod vodstvom našega vodnika Rajka, ki nas je sproti opozarjal na pasti, ki so zahtevale nekaj več previdnosti, smo vsi varno sestopili na vrh. Vsak osvojeni vrh je za ljubitelja gora posebno doživetje. Modro nebo, prijetno topli sončni žarki, da niti anorak ni bil potreben, čudoviti pogledi proti Logarški dolini, v Robanov kot ter na številne okoliške vrhove, ki so bili videti kot na dosegu roke, so ustvarili nepozabno doživetje vseh pohodnikom.
Po počitku je sledil spust po strmem pobočju proti Kocbekovemu domu na Korošici, ki je leto 2017 v celoti pogorel. Za okrepčilo planincev so postavili kontejnerje. Postanek na prijetni planini, kjer je tudi najvišje ležeče nogometno igrišče, nam je kar prijal, saj je bilo pred nami še kar nekaj hoje, tudi v hrib. Krožna pot nas je vodila čez Prag, mimo planine Vodotočnik z malim jezercem in naprej proti Deski. Sledil je le še spust proti izhodišču. Korak se nam je ustavil še v prijetni planšariji na planini Podvežak, kjer je bilo videti veliko pašne govedi, višje med skalami pa nas je spremljala drobnica. Vsi smo uživali med resnično idiličnimi planinami, ki so po zadnjih padavinah skoraj pomladno ozelenele in poleg rekreacije nudijo obiskovalcem tudi popoln odklop od digitalnega sveta.
Dan je bil resnično topel za september, zato je bilo nekaj pijače v planšarskem stanu dobrodošlo, da smo zbrali energijo še za zadnji spust do našega kombija. Prijetno utrujeni, vendar vsi neizmerno zadovoljni, smo med dobri dve uri vožnje počivali, ko je Nejc spretno sukal volan čez prelaz Volovjek in naprej proti Dolenjski.
Na koncu smo družno zaključili, da smo resnično krasna pohodniška ekipa. Drug drugega smo vzpodbujali, tolerirali, usklajevali počitke, kljub utrujenosti ves čas v dobrem razpoloženju. Gotovo bomo še ponovili. Odprti smo tudi za nove prijatelje gora.
Besedilo: Valerija Vidmar
Foto: vsi udeleženci ture
