Tri mlade Dolenjke so na Dvoru z obiskovalci delile utrinke z enomesečnega popotovanja po Keniji, Zanzibarju in Dubaju. Med divjimi živalmi, peščenimi sipinami, začimbnimi polji in srečanji z domačini so spoznavale svet, ki je drugačen, presenetljiv in poln zgodb.
Kako je videti afriška divjina od blizu, kakšno je življenje v tamkajšnjih vaseh in kaj vse lahko človek doživi v enem mesecu na poti? Na ta vprašanja so 15. oktobra 2026 v večnamenski dvorani na Dvoru odgovarjale tri mlade popotnice: Maša Avsenik iz Dolenjskih Toplic, vzgojiteljica v tamkajšnjem vrtcu, Laura Ilovar iz Šmarjeških Toplic, učiteljica 4. razreda v Trebnjem, ter Mateja Balant iz Šentjerneja, zaposlena na Zavodu Novo mesto. V organizaciji Kulturnega društva Dvor so pripravile potopisni večer z naslovom Med afriško divjino in tropskim rajem.
S fotografijami, videoposnetki in živahnim pripovedovanjem so obiskovalce popeljale na enomesečno pustolovščino, polno novih krajev, ljudi, običajev in nepozabnih trenutkov. Njihova pot jih je vodila skozi kenijsko divjino, na tropski Zanzibar in tudi v živahni Dubaj, kjer je vsaka destinacija ponudila drugačna doživetja.
Od peščenih sipin do kraljestva divjih živali
Med najbolj vznemirljivimi dogodivščinami je bila vožnja s štirikolesniki po puščavi. Ko so dekleta dobila občutek za vožnjo in teren, so se povsem prepustila adrenalinu in neizmerno uživala. Posebno doživetje je bil tudi spust po peščenih sipinah, ki jim je ponudil drugačen pogled na prostrano puščavsko pokrajino. Ko so se po puščavski pustolovščini vrnile z mivko v laseh, na oblačilih in skoraj povsod, kjer si lahko predstavljamo, so se še toliko bolj razveselile domačink, ki so jim spletle kitke po vsej glavi, kot je tam v navadi. V puščavi namreč ni bilo vode za umivanje, o topli vodi pa so lahko le sanjale.
Posebno presenečenje jih je čakalo pri spoznanju vodiča, ki naj bi jih spremljal na poti. Šele ob srečanju so izvedele, da je pred kratkim izgubil vid, česar jim ob načrtovanju poti ni razkril. Sprva so bile zato nekoliko negotove, saj takšne situacije niso pričakovale. Njihovi pomisleki pa so se kmalu razblinili, saj so bile z vodičem in njegovim poznavanjem okolja zelo zadovoljne. Pri vodenju ga je spremljal tudi šofer.
Velik vtis je nanje naredil tudi obisk narodnega parka Masai Mara v Keniji, kjer so pozorno opazovale okolico in v naravnem okolju občudovale divje živali. Srečanja z afriško divjino, ki jo sicer poznamo predvsem s fotografij in televizijskih zaslonov, so jim omogočila, da so jo doživele iz neposredne bližine.
Na poti so spoznavale tudi Masaje, njihovo kulturo in način življenja. Obiskale so lokalne vasi in šole ter dobile vpogled v vsakdan tamkajšnjih prebivalcev. Posebej pomenljiv je bil obisk lokalne šole, kjer so jih sprejeli učitelji in učenci. Otroci so pričakovali sladkarije, saj je prihod belopoltih obiskovalcev pogosto povezan s predstavo, da prihajajo iz bogatejših držav in lahko pomagajo. Popotnice so dobile občutek, da domačini od belopoltih obiskovalcev včasih pričakujejo predvsem materialno pomoč. Ob obisku šole so učitelji sprva celo pomislili, da so prišle z namenom, da bi postale botre oz. nekakšne dobrotnice.
Tudi odnos do denarja in materialnih dobrin so doživljale drugače, kot so vajene doma. Ob pripovedovanju so izpostavile, da si ljudje denar sicer želijo, vendar ga v okolju z manj možnostmi za nakup dobrin in storitev nimajo kje uporabiti.
Začimbe, kulinarika in življenje na Zanzibarju
Na Zanzibarju so se prepustile tudi tropskemu utripu otoka. Obiskale so začimbna polja, kjer so spoznavale dišave in rastline, ki zaznamujejo tamkajšnjo kulinariko, ter se udeležile kuharske delavnice. Nove kraje so tako odkrivale tudi skozi okuse in vonje, značilne za lokalno okolje.
Radovednost jih je vodila do številnih zanimivosti, ob tem pa niso manjkali niti smeh, presenečenja in manj prijetne izkušnje. Med njimi so izpostavile prenočevanje v šotoru, kjer jih je pričakala nečista posteljnina. A tudi takšne nevšečnosti sodijo k potovanjem in učijo prilagodljivosti.
Ob pripovedovanju o lokalnih običajih so obiskovalce nasmejale tudi z omembo, da bi po nekaterih tamkajšnjih družbenih običajih lahko postale ena od več žena istega moškega.
V planu so imele tudi obisk bogatega Dubaja in ga tudi obiskale. Medtem ko sta Maša in Laura zavili po nakupih v eno od tamkajšnjih velikih nakupovalnih središč, si je Mateja privoščila prav posebno izkušnjo – smučanje na pokritem smučišču sredi nakupovalnega centra. A hitro je ugotovila, da umetni sneg vendarle ni takšen, kot ga poznamo pri nas. Smučarska dogodivščina je bila zanimiva izkušnja, a kot je namignila, ne ravno taka, ki bi jo želela ponoviti. Morda je k temu prispevala tudi njena nekoliko nenavadna smučarska oprava: pod smučarskim kombinezonom so namreč ostale še kratke hlače, v katerih je raziskovala vročo puščavo. Iz puščavske vročine v ledeno dvorano – in to v tako kratkem času!
Spomini, ki ostanejo
Dekleta so poudarila, da so se na potovanju večinoma počutile varno in da so prijetne izkušnje močno prevladovale. Vsak dan jim je prinesel kaj novega, od adrenalinskih dogodivščin in osupljivih naravnih prizorov do srečanj z ljudmi, ki so jim razkrili drugačen pogled na svet.
Obiskovalcem na Dvoru so pričarale svet nasprotij – od prostranih pokrajin in bogatega živalskega sveta do preprostih šolskih učilnic, vaškega življenja in srečanj z domačini. Njihove pripovedi so pokazale, da potovanje ni le obiskovanje znamenitosti, temveč tudi pripravljenost stopiti iz ustaljenih okvirjev, sprejeti drugačnost in se od ljudi, ki jih srečamo, česa naučiti.
Večer na Dvoru je minil v znamenju radovednosti, novih spoznanj in lepih potovalnih zgodb. Tri mlade Dolenjke so dokazale, da se najdragocenejši spomini pogosto ne skrivajo le v fotografijah čudovitih krajev, temveč predvsem v ljudeh in doživetjih, ki nas spremljajo še dolgo po vrnitvi domov.
Besedilo in foto: Jadranka Meglen
