Planinska skupina Dvor je letos 6. aprila organizirala že 21. tradicionalni Velikonočni pohod MIRNA GORA – PODSTENICE – SVETI PETER – DVOR. Avtobus nas je zjutraj odpeljal z Dvora na Mirno Goro. Od tam pa nas je 52 pohodnikov odšlo peš po gozdnih poteh Kočevskega Roga proti Svetem Petru.
Pred kočo na Mirni Gori, ki leži 1000 m nad morjem naj bi imeli 10 minut priprav, a je bilo za nekatere čakanje predolgo in so jo kar kmalu z vso peš hitrostjo »užgali« po makadamu v dolino. Predno mi je uspelo sleči ta debeli flis, so bili že za ovinkom. Tako sva jo z Vikijem mahnila za njimi, sledila oznakam na drevesih, dohitevala pohodnike in se z njimi pogovarjala o vsakodnevnih opravilih. Veliko je bilo naših, domačih pohodnikov, veliko pa jih je bilo tudi iz drugih krajev. Iz Višnje Gore je prišla cela skupina planincev PD Polž, bili so Belokranjci, Novomeščani, Stražani, Gorenjci in Štajerci. Verjetno še kdo, ki ga nisem uspel prepoznati.
Pri koči na Jelenici, nas je počakal Marjan s toplim čajem in »kačjo slino«. Moram priznati, da je bil čaj dober in nam je prav prijetno namočil suho grlo. Po okrepčilu smo z vso silo nadaljevali do Podstenic, kjer je bil včasih drugi postanek, zdaj pa nič in smo jo morali pustiti za sabo. Tu sem začutil, da me tišči čevelj na peti, vendar sem si proti moji izkušenosti s peš hojo predstavljal, da tako hitimo, da so kar žeblji pogledali s podplatov. Na Primožu, kjer smo imeli malo daljši postanek z Marjanovim čajem in s hrano iz nahrbtnika sem ugotovil, da se mi je zavihala spodnja nogavica in se mi na peti dela žulj. Šalil sem se, da sem tisto »kačjo slino« narobe zlival. Moral bi jo v čevelj. Peta me je kar močno pekla, a sem ob prijetnem klepetu med hojo na bolečino kar pozabil. Toliko o planinskih izkušnjah. Staremu dedcu se prav vse lahko pripeti.
Zadnjih pet minut, tik pod vrhom Svetega Petra, smo zapustili makadam in se »zagrizli« v strm hrib. Vrh našega 888 metrov visokega nedeljskega »prijatelja« je bil že zelo blizu, saj se je po gozdu že začutil vonj po prekajeni velikonočni šunki. Malo razočarani smo na vrhu ugotovili, da je to le dim iz paviljona, ki se je valil na vse konce. Tu je bilo že veliko pohodnikov, ki so prišli iz drugih smeri. Žal je na mestu, kjer je še lani stala koča, zdaj žalostna betonska rana, veter pa bridko vleče skozi veje dreves. Pohoda pa še ni bilo konec, saj je bilo treba priti še do avtomobilov na Dvoru. Na križevem potu je bilo zelo veliko pohodnikov, ki so se vračali v dolino. V Blatnikovem hramu sem moral še žigosati moj pohodniški dnevnik, kar sem napravil tako, da sem si privoščil vrček piva. Nisem ga še dobro spil, že se je napravila snežna nevihta, notri pa so kapljali naši premočeni pohodniki. Povedali so, da to ni še nič, na vrhu je nastal pravi snežni orkan, zato so premočeni do kože. Kljub muhastemu aprilskemu vremenu je pohod v celoti uspel.
Doma je gospa žena v postelji zagledala mojo boso nogo in z grozo ugotovila: »Miiiraaan, saj imaš tak žulj kot kovanec za dva evra!«
»Hm!«, si mislim »Dva evra, ni slabo, imel bi jih rajši kot pa ta žulj.«
Miran iz Boršta
