V ponedeljek je bil praznik, vremenska napoved je bila ugodna. Dopoldne naj bi bilo sonce, popoldne pa možne nevihte, ki se bodo potegnile čez ves teden. Že v nedeljo sem čutil, da bo v ponedeljek lep sončen dan in na Svetem Petru smo se zmenili, da gremo na Mangart. Pa ne kar tako, ampak po ferati Via Italiana, ki je bila včasih najtežja planinska pot v Evropi pa tudi zdaj je še vedno ena najtežjih planinskih plezalnih poti v Alpah.
Zgodaj zjutraj, še v temi, smo se odpeljali iz Suhe krajine na Gorensko in v Ratečah vstopili v Italijo. Mimo Tržiča smo se odpeljali proti Udinam in na prelazu Predel spet prišli v Slovenijo. Panoramska cesta na Mangartsko sedlo je sicer plačljiva, a mi smo bili toliko zgodni, da še ni bilo pobiralca cestnine. Avtomobile smo pustili pri koči na Mangartskem sedlu, se pripravili na pohod in odšli po poti proti Mangartu. Na levi strani Malega Mangarta se pot prevesi s sedla proti Belopeškim oz. Mangartskim jezerom. Hodili smo kake tričetrt ure in prišli do bivaka Nogara na 1850 m nadmorske višine. V bivaku lahko prenoči 9 oseb v posteljah, ki so v treh nadstropjih. Tu smo si nadeli čelade in varovalne komplete in se počasi odpravili proti severni steni Mangarta, ki je čez 1000 metrov visoka in prepletena z najtežjimi alpinističnimi smermi. Mi smo sledili možicom in prišli do skoraj navpične stene.
Via Italiana je dobro varovana, zelo zračna in lepo speljana planinska plezalna pot, ki se na Mangartskem sedlu priključi Italijanski smeri, ki vodi na 2679 metrov visoki Mangart. Ves čas so na voljo jeklenice, stopamo po naravnih in izklesanih stopinjah, skozi naravno votlino, po navpičnih skalah in železnih skobah in pazimo, da kolena ne butajo v ostre skale. Za tako pot moraš imeti dobro kondicijo, biti psihično uravnotežen in imeti veliko moči v rokah. Pa kaj pot, če sem pogledal nazaj, nisem videl kje smo prišli. Če ne bi bilo nekaj jeklenic pred mano, tudi ne bi vedel kam iti. Če ne bi bil s karabini priklenjen na jeklenico in bi zdrsnil v dolino, se do tal tudi opraskal ne bi. Taka je bila strmina. Tisti, ki so nas z Mangartskega sedla opazovali, so morali misliti, da smo nori. Pa ni bilo tako. Zelo smo uživali. Navarnost vleče in če si enkrat notri, ne moreš tega užitka več zapustiti.
Čez dve uri smo bili spet na Mangatrskem sedlu. Zdaj na drugi strani Malega Mangarta. Spustili smo se do Slovenske poti, sneli plezalne komplete in odplezali na sam vrh kopastega Mangarta. Slovenska smer je nastala kasneje kot italijanska in je bistveno bolj zahtevna. Za nas je bil to zdaj »mačji kašelj«, sploh za Andreja in Roka, z dolgimi nogami, Jože, Viki in jaz, ki imamo hlače manjše številke pa bi želeli kakšen klin vmes, ali vsaj dober oprimek. Po dveh urah smo se srečali na vrhu in uživali v lepem razgledu na naše, avstrijske in italijanske gore.
Mangart je za Triglavom, Škrlatico in Malim Triglavom, z 2679 metri četrti najvišji vrh v Sloveniji. Z njega je lep razgled po vsem visokogorju. Nanj vodijo štrevilne alpinistične smeri in nekaj planinskih. Mi smo se odločili za sestop po Italijanski poti, ki je manj strma in objame Mangart s skoraj vseh strani. Na koncu je nekaj okrasnih jeklenic, ki odženejo turiste nazaj na Mangartsko sedlo. So pa skale zaradi veliko obiska s te strani zelo zlizane in drseče in se je priporočljivo za njih zgrabiti vsaj z eno roko, saj steza preči tudi severno mangartsko steno. Med potjo se razlije pogled na našo lepo Koroško, s smaragdno zelenimi Mangartskimi jezeri v ospredju, dolinami in visokogorjem v ozadju. Enkratno.
Pred kočo smo se zbrali, preoblekli, si povedali nekaj vtisov s poti se poslovili in počasi odpeljali domov. Bil je lep sončen dan.
Miran iz Boršta
