Na zahodnem delu Suhe krajine, v plitvi kraški uvali, polni kraških vrtač leži slikovita vasica Ratje. Za vasico je značilna vaška ureditev, ki jo oblikuje trg s cerkvijo sv. Primoža in Felicijana, okoli katere so krožno razporejene značilne majhne vaške hiše. Za njimi stojijo gospodarska poslopja s kaščami, skednji in kozolci, ki določajo zunanjo mejo pozidave naselja.
Zaradi značilne vaške ureditve prostora in ohranjene arhitekturne oblike objektov, je bilo celotno naselje Ratje do nedavnega pod kulturno zaščito Zavoda za varstvo kulturne dediščine in je veljalo za kulturni spomenik lokalnega pomena. Od sprejetja novega odloka o razglasitvi nepremičnih kulturnih spomenikov lokalnega pomena, pa tega varovalnega »režima« za ohranjanje kulturne dediščine ni več. Edini kulturni spomenik v vasi je tako le še cerkev sv. Primoža in Felicijana. Vendar pa je vas še vedno evidentirana kot kulturna dediščina, in brez soglasja Zavoda za varstvo kulturne dediščine ni možno posegati v objekte.
Majhna in že skoraj izpraznjena suhokranjska vasica skriva bogato zgodovino naših prednikov. Starejši vaščani se jo spominjajo kot nekoč zelo razvito vasico, za katero je veljal rek »je gužva kot na Ratju opolnoči«. Vas Ratje je v zgodovinskih virih prvič omenjena že v 13. stoletju, konec 19. stoletja je v vasi prebivalo skoraj 250 prebivalcev. Po besedah domačinov je imela vas nekoč svojo trgovino, pošto in vaško gostilno, katere zgradba z napisom »Krčma pri Lipi«, v središču vasi še danes stoji. Na Ratju so imeli tudi osnovno šolo, ki pa je prenehala delovati, ko se je pričel pouk na osnovni šoli Prevole, kjer poteka še danes. Burno obdobje v času druge svetovne vojne ni prizaneslo marsikateri cerkvi v Suhi krajini, tako je bilo ob požigu cerkve na Hinjah za nekaj časa župnija ravno v cerkvi sv. Primoža in Felicijana. Leta 1952 je bil v bližini vasi odprt rudnik bentonita, kjer so delo našli domačini, po nekaj letih delovanja pa so ga zaprli. O bogati zgodovini in dediščini vasi, priča še danes stoječi kozolec iz 18. stoletja, ki ga uvrščajo med najstarejše doslej znane kozolce v Sloveniji. Tako je bilo po besedah domačinov, ki se še živo spominjajo nekdanjega vaškega vrveža in »gužve«. Danes pa je slika vasi samo še bleda senca nekdanjega bučnega vaškega življenja. Prebivalci, ki so še ostali so po večini starejši, mlajši pa dnevno migrirajo na delo in v šole v okoliška regijska središča.
Za Suho krajino je značilna demografska ogroženost, kar pomeni, da se ljudje odseljujejo. Največje zmanjšanje prebivalstva po vaseh v Suhi krajini, v zadnjih stoletjih je bilo prisotno ravno v opisani vasici Ratje, v kateri je po uradnih podatkih v letu 1880 živelo 235 prebivalcev, v današnjih dneh (leto 2012) pa v omenjenem kraju živi samo še 34 prebivalcev. To pomeni, da se je prebivalstvo od leta 1880 do 2012 zmanjšalo za kar 86 % (graf).
Navkljub bogati zgodovini vasi in njenih prednikov, se je prebivalstvo v zadnjem stoletju nenehno zmanjševalo. Vzroke za upadanje števila prebivalcev lahko iščemo predvsem pri odseljevanju zaradi težkih gospodarskih razmer v času med obema vojnama, posledic krvave druge svetovne vojne in gospodarskega nazadovanja po njej. Nekoliko pa tudi zaradi nerazumljivih birokratskih ovir države oz. Zavoda za varstvo kulturne dediščine, ki so z dobro namernimi ukrepi preprečevali gradnjo novih objektov znotraj vasi. Čeprav so odloki o kulturni dediščini sprejeti kot dobro namerni za ohranjanje kulturne dediščine, pa so posledice tega velikokrat oteženi in neenakovredni pogoji za življenje domačinov, ki pripomorejo k vse večjemu odseljevanju in v končni fazi tudi propadanju vasi.
Zadnji podatki prebivalstva po letu 2000 kažejo, da se je trend upadanja prebivalcev vasi nekoliko ustavil. Mogoče je to pokazatelj novega obdobja vasi in njenega ponovnega vzpona. Z izboljšanjem komunalne infrastrukture in zmanjšanjem birokratskih omejitev ter predvsem drugačnim razmišljanjem domačinov, da so lahko omejitve na eni strani, hkrati tudi priložnosti na drugi strani. S tem si lahko obetamo, da ponovno zaživi rek, kot je veljal nekoč »je gužva kot na Ratju opolnoči«. Za vasico z bogato zgodovino, katero jo ne moremo spreminjati, lahko pa jo poznamo in delimo naprej, si lahko obetamo njeno boljšo prihodnost. Prihodnost pa je v naših rokah in si jo lahko krojimo sami.
Mitja Mavsar
Foto: Marko Zupančič
