je pohod po domačih, a ne vsakdanjih pešpoteh lahko kratkočasen, zanimiv in seveda poln odgovorov, če si radoveden. In taki upokojenci smo, vsaj tisti, ki smo se družili preteklo sredo , 5. decembra, na pohodu z Dvora, preko Vinkovega Vrha seveda, pa mimo Skopic in skozi Mali Lipovec do Kregovcev. V tej vinski gori smo imeli nadvse prijeten postanek v zidanici, v resnici lepi počitniški hiši Cvetke in Dušana Vidmarja, nadaljevali pa skozi Tale, spodnjo vinsko gorico, po lepem sadinjskem polju, mimo Pestotnikovega sadovnjaka strmo navzdol ob vodohranu in zaključili krog pri dvorski kapelici.
V strmini nad Dvorom smo se ob hišici spomnili Staneta Kocjančiča, dolgoletnega orglavca v cerkvi sv. Janeza v Mačkovcu, ki sedaj visoko starost uživa v trebanjskem domu starejših, tako kot bolni vaščan Franci Murn. Upehani smo se na Vinkovem Vrhu ozrli na posestvo Štuparjevih, pomodrovali o delovnih ljudeh, garaških ženah in dedovanju, ugibali, če že pijemo vodo iz nove vrtine, se razgledovali po Štrumbljevih poljanah, zavili mimo rojstne hiše profesorice naših vnukov, že smo bili v Malem Lipovcu. Zavili smo na levo čez cesto, šli mimo Poznikove in stare Prahove hiše, ki jo z občutkom za staro ureja vnuk, ta ima smisel tudi za novo, na kozolcu so našli prostor orodje in stvari, katerih rabe se še spomnimo.
Na višini smo uživali v razgledu, Dušan nam je pokazal še Silvin čebelnjak, omenil še druge lastnike, kapelico pokojnega Florjančiča, parcelo, kjer bo stal dom Društva vinogradnikov, katerega aktivni član je, in nas povabil v klet. Ob narezanem in natočenim smo kar obsedeli in poslušali lastnika. Od kod ime Kregovci? Verjetno zaradi majhnih, ozkih parcel, 8m, so se ljudje kregali. Če je kdo ne nalašč z živino zavil na sosednjo parcelo, že ni bilo prav. Vidmarjeva sta zemljo odkupila od petih lastnikov, seveda ima na njej streho zet za svoj traktor.
Seveda so sledile pripovedi o srečanjih z medvedi. To ni nič prijetno, čeprav ni bilo hudega. Z njim se je spogledal Stane s Podgozda, Jakličeva z Lazine, Jelka nekje okoli Žvirč in tudi gostiteljevi sosedje.
Nadaljevali smo nad Tali in se spustili do kapelice. Le kdo jo je dal tam postaviti? Dušan razloži, da je družba možakarjev pijančevala v bližnjih vinogradih in se v razbrzdanosti spomnila, da bi maševala. Ko pa dvignejo vrč z vinom, jih odnese do stropa. Ustrašili so se kazni božje in zgradili kapelico.
Hiteli smo po poti navzdol, še lani je bila blatna gozdna, zdaj pa nasuta in trdna za noge.
Vodič nas opozori na oznako »grozd« v desno smer, to je označena vinogradniška pot na Lisec.
Potem smo jo pa kar vžgali čez polje.
Franc Može
Fotografija: arhiv SN.
